Tiskane izdaje
V zbirki Prišleki je izšla nova pesniška knjiga, ki jo lahko označimo za še eno variacijo na znano temo tako znotraj založniške dejavnosti LUD Literatura kot na širšem prizorišču slovenske lirike.
Poleg tega je teza o variaciji sprejemljiva tudi na ozadju dosedanjega Škrjančevega opusa, ki v primerjavi z opusi drugih pesnikov, mlajših in starejših sodobnikov, doslej še ni bil deležen ustrezne pozornosti.
Od tod vtis, ki ga potrjujejo tudi nekateri redki literarnokritiški zapisi, da gre za avtorja, ki ne velja za tipičnega predstavnika mainstreama v slovenski liriki. A vtis je napačen.
Vse Škrjančeve pesniške knjige, vključno z zbirko, ki je tokrat pred nami, kot tudi njegovo preostalo udejstvovanje, prevajalsko in glasbeno, bralstvo nedvoumno sili v prepoznanje svojevrstnega prepleta dveh odločilnih vplivov: ameriške modernistične tradicije (John Cage, Allen Ginsberg) in stare tradicije haikuja (Bašo, Issa). Oboje, predvsem pa prvo, je v večini moderne slovenske poezije že več kot pol stoletja izdatno navzoče in prevladujoče.
Toda pesnik ne skriva umeščenosti v te konstelacije, prav nasprotno, citate svojih priljubljenih avtorjev postavi za moto knjige, ki sestoji iz dveh sklopov in je strukturirana tako, da je sklepno trostišje, ki je hkrati tudi zadnje besedilo zbirke (Nekaj sem zapisal. / Potem zbrisal. / Zdaj ne najdem več.), zlahka mogoče navezati na verze, ki uvajajo zbirko.
Za primer vzemimo prvo, to je slovito dvostišje iz knjige Silence (Tišina, 1961) Johna Cagea: I have nothing to say and I am saying it (Nič nimam reči in to izrekam). V izvirniku se misel še nadaljuje: and that is poetry, as I need it (In to je poezija, kakršno potrebujem).
Tu smo torej pri dobro znani literarni tematizaciji nedorečenosti, ki najnovejši Škrjančevi zbirki daje konsistentnost paradoksa in s tem tudi specifičnost, saj vseskozi gradi na izkušnji, nemalokrat izrazito telesni: Spomini vse bolj spominjajo na telesa, / ki so se sprehodila skozi mojo zgodovino.
Pesniški govorec si po eni strani prizadeva vzdržati in tudi ubesediti jasno in razločno zavest o fenomenih sveta in lastnega bivanja kljub obdajajoči ga poplavi dogodkov, vsakdanjih pripetljajev in raznovrstnih čutnih dražljajev (blag veter, ki ga je čutiti na koži, veje dreves ob dotiku vetra, vonj po čebuli, sonce, ki se rdeče razlije, itn.), po drugi strani pa vztrajno zaznava nerazločnost svojih zaznav (Iz zvočnikov mezi / nerazumljiva govorica; Iz moje / perspektive pa še naprej vse megleno), s čimer evocira negotovost, negibnost, inertnost, pozabo, skratka, neizostreno pozornost (Skozi okno ujamem delček / pogovora, samo par besed, / ki odzvenijo tja nekam v / zeleno krošnjo).
Tako je mogoče Sladke pogačice brati tudi kot nekakšen notranji dialog med izostrenim zavedanjem in drsenjem v nezavedanje; dialog, ki se plete skozi besedila in skuša vzdržati ravnovesje, manifestirano v rahlo melanholični distanci do vsega ubesedenega.
Izjema so nekatera izpostavljena mesta, na katerih se govorec od svoje distance zavestno distancira, ravnovesje se podre, besedilo pa izzveni v razločen in odločen nagovor: Zavrni postopke uničevanja. / Kupi mehko majico. Naj bo to / tvoja nova domovina. Ali: Zahtevamo / drugačno in nemogoče. To, kar / je, to, kar vidimo, ni zares, to ne gre.
