Tiskane izdaje
Felícito Yanaqué prejme izsiljevalsko pismo, »podpisano« z risbico pajkca, o katerem predvideva, da mu ga je poslala mafija. Ismael Carrera, bogati lastnik uspešne zavarovalnice, bi rad preprečil, da njegovo podjetje (in premoženje) po smrti podedujeta sinova, nerazsodna in razuzdana dvojčka, ki ju je slišal govoriti celo o tem, da si želita njegove čimprejšnje smrti.
Roman nobelovca Maria Vargasa Llose Prikriti junak (2013) se bere – na kar večkrat namigujejo tudi literarne osebe – skorajda tako, kot se gledajo akcijski filmi: branje je tekoče, napeto, vznemirljivo, preplet zgodb pa učinkovit, zlasti zato, ker sta vzporedni pripovedi približno enako močni ter enako prepričljivi in se ne dogaja, da bi na prehodih od ene do druge pohajala bralska napetost in/ali koncentracija.
Slogovno je roman izvrsten (nekoliko morda šepajo edino dvogovori, vendar je mogoče, da gre za pomanjkljivost prevoda), učinkovita pa so tudi zlivanja spominov ter dogajanja v različnih prostorih in časih, zaradi česar se roman bere kot nekakšna sočasnost preteklosti in sedanjosti, morda celo prihodnosti, spričo v prihajajoče dogajanje usmerjene misli junakov ter lika vedeževalke. Prav zaradi tega prepletanja spominjanj s trenutnim dogajanjem ter nekakšnega »razsrediščanja« misli so literarni liki izrazito plastični in življenjski, izjemno pa je oživljena tudi kultura v Peruju, ki je Evropejcem bržkone manj domača.
Nekoliko manj navdušujoča je morda obravnava tem, kot so zoperstavitev korupciji, upor družbenim normam in političnim/oblastnim mahinacijam ipd. Izkaže se namreč, da gre v obeh obravnavanih primerih zločinov oziroma izsiljevanj za skrajno osebno izkušnjo, zaradi česar je tudi boj posameznikov (predvsem Felícita in Ismaela pa tudi Rigoberta) bolj zasebni kot družbeni, bolj intimni kot sistemski.
Širši družbeni mehanizmi se izrisujejo zgolj na kulisi in ne pridejo dovolj do izraza, zlasti zato, ker sta zgodbi obeh moških močno sidrišče v romanu. Nekoliko neustrezen se zdi tudi izbor storilcev, ki zajema žensko s socialnega dna in moškega brez znanega očeta (skorajda bi lahko govorili o nekakšni »stigmi pred 'pankrti'«).
Hkrati ni odveč pripomniti, da četudi roman zagrize v vprašanje premostitve pregrad med družbenimi razredi, v temelju teksta ostaja enaka družbena struktura: prav tista, ki dovoljuje pregrade, ki naj bi jih roman poskušal zaobrniti. Podobno roman ohranja absolutni patriarhat in pravzaprav s koncem, kjer oče premaga sinove, glorificira status quo, v katerem očetovska figura ne prenese prevpraševanja.
Prikriti junak je roman, ki odstira pogled v kulturo, ki je ravno dovolj tuja, da je zaradi svoje drugosti vznemirljiva (ali celo »eksotična«), hkrati pa se v njej lahko, vsaj z nekoliko samokritike, tudi prepoznamo. Vsekakor vznemirljivo, tekoče branje, ki je kljub nekaterim pomanjkljivostim dovolj odprto, da omogoča dialog.
