Tiskane izdaje
Rezman je (skoraj) pisec ene zgodbe, ki jo izpisuje od prebojnega Skoka iz kože in je ob poklicni usmeritvi prepoznavno in na več ravneh regionalno zasidrana.
Vse ostalo so variante vrzeli med zapovedanim in dejanskim, toliko raje izpisano špranjo, kadar po njej kopljejo tisti z močjo in denarji. Pri Rezmanu so v ospredju vedno tisti, ki niso zraven, ampak ob strani.
Barbara in Krištof je na sledi zaradi posedanja premogovniških jaškov potopljenih vasi, Družmirju in vsemu, kar je izginilo pod vodo in so zato ljudi preselili, jim namenili nadomestke.
Simbolno je dogajanje postavljeno na veliki šmaren, ko blagoslovijo novo cerkev in je kar nekaj vstajenske simbolike, v Kotlu, kot se tokrat imenuje kotlina, pa je srečanje posvetnih in cerkvenih oblasti predvsem priložnost za klepanje finančnih verig in povezav okoli šestega bloka termoelektrarne.
Pridejo sam Oni, nadškof, in se z županom in trenutnim direktorjem premogovniško-energetskega giganta zmenijo za kupčije in kupčkanje denarcev, ki jih bodo priskrbele za nadblok – zaradi katerega podrejo tri prejšnje – finančne ustanove z žegnom vseh treh vej, demokratične, gospodarske in verske.
Vendar je zgodba o novem bloku v ozadju, spredaj pa veselica Ogrožencev, nekdanjih prebivalcev vasi Ogrožno, ki jo je zalilo. Eden od njih, najbolj oddaljen, ki največ opazi, pride na prireditev kot fotograf oziroma kronist in se spominja svojih prvih (avto)erotičnih prigod in poželenja vredne tete, ki je zdaj vestna zbiralka etnografskega in memoarskega gradiva.
Ob blagoslovu in na veselici društvo preseljenih pritrjuje vzvodom moči in samo manjša skupina se trudi ohraniti spomin na življenje nekoč, preden sta Kotel doletela elektrifikacija in premogovništvo. Rezmanovo pisanje ni brez močne ikonografske podlage, predvsem pa je njegov jezik v replikah skoraj dokumentarističen, lokaliziran. Iz ljudskega slavja, ki je pravzaprav kruh in igre za pozabljajočo rajo, se veselo ponorčuje, kot tudi iz konvertitstva, saj so kleno proletarsko ikonografijo kulta dela in povojne izgradnje zamenjali stari patroni, Barbara in Krištof.
To je hibridni roman, samooznačen kot dokumentaristični, in v tem segmentu se literarno poigrava z ozadji finančnih špekulacij. Loti se tudi splošno zamolčanih dogodkov med vojno in po njej, ki jih hočejo vsi pomesti pod preprogo in so samo najbolj senilnim in zato najbolj daljnega spominjajočim se še ostali v spominu in jih seveda izustijo na najbolj neprimernem mestu.
Najbolj v ospredju je umiranje vasi in neke mentalitete, ki jo nadomešča kičeraj in plastik fantastik, druga zgodba je še bolj osebna in se ukvarja z erotično iniciacijo. Vendar ta nametanost tem, pa karnevalesknost veselice in njena plakatna najava in več planov romanu niso v korist, saj ga drobijo, tokrat gre bolj za variacijo na temo in ne za nov obrat vijaka v Rezmanovem pisanju.
