Recenzija knjige: Ženske kot nosilke zgodovinskega dogajanja

Mirana Likar: Babuškin kovček, Modrijan, Ljubljana 2017.

tor, 05.12.2017, 09:00

Romaneskni prvenec Mirane Likar Babuškin kovček je ambiciozna knjiga o štirih ženskah štirih generacij, ki jo je, kot navaja avtorica na začetku, mogoče brati na različne načine: »Ni pomembno, katero zgodbo boste prebrali najprej […] Lahko začnete s katerimkoli imenom, z Bibo, Mijo, Sofijo, Magdaleno …«

Šlo naj bi torej za branje po sistemu babušk; to je mogoče, ker ima vsaka izmed junakinj svoj svet, čeprav je očitno, da se zgodbe prepletajo, dopolnjujejo. Predvsem uvodni zgodbi, Bibi in Magdalena, delujeta rahlo konfuzno, saj si mora bralec konstelirati družinske relacije. Bibi je Magdalenina hči, toda ker je naneslo, da je Magdalena zavrnila svojo deklico, je Bibi vzgajala Sofija. Vsaka izmed govork pride do svojega trenutka slave, ki pa navadno ni trenutek intime, pač pa zgodovinskega dogajanja.

Povezuje jih to, da so vse odlične pripovedovalke, mestoma tudi zapisovalke neodposlanih pisem. Vse si delijo, tudi izkušnjo socializma, le da z različnih perspektiv. Magdalena, ki se izpoveduje na smrtni postelji, pravi, da so ženske v socializmu enakopravne. Magdalena je tudi najbolj kontradiktoren lik in avtorica z njo odpira kompleksen odnos med materjo in hčerjo. Ne glede na omenjeno emancipiranost Bibi kot nezakonskemu otroku mečejo v obraz očitke.

Magdalena jo provocira, da je priplavala po vodi, Sofija, njena babica, ji v navalu besa govori, da je ciganka, pankrt itd. Do Bibi, ki odpre roman in ga tudi povzame, čutimo simpatijo, ne nazadnje tudi zato, ker se za razliko od Sofije in Magdalene ne razkazuje. Razjokano in zmedeno jo zagledamo na letališču, ker je pravkar pospremila hčer Mijo v tujino, od koder kliče moža, da jo pride pobrat.

Jezik pripovedi je realističen, kot smo pri avtorici vajeni. Na trenutke se zdi, da je pripoved, tudi zaradi mnogoterih detajlov, voluminizirana in da pripovedovalke porabijo precej prostora za izpoved. Čeprav bi bilo smiselno na trenutke zgostiti pripovedi, je jasno, da si pripovedovalke, skozi tok pripovedi, iščejo glas. Pri Sofiji se pojavi tudi vprašanje, koliko je njena pripoved resnična oziroma fantazijska, saj daje vtis, da je to stenografski zapis resnične pripovedovalke. Kratki stavki, zapisani v sedanjiku, to še potrjujejo.

Sofijina pripoved izstopa tudi zato, ker je zgodovinsko obremenjena; v slovenski literaturi junakinje, ki bi s tolikšno močjo in neustrašnostjo pripovedovale o državljanski vojni, niso ravno pogoste. Sofijini uvidi niso samo lucidni, pač pa življenjski; Sofija pokaže na položaj samske ženske sredi vojnega dogajanja, hkrati pa dela zanimive družbeno-kontekstualne sklepe.

Ravno zato, ker je zgodovina upovedovana z glasom žensk, zveni drugače. Že stokrat premleto zasveti v novi luči. Ko Sofija dobi v oskrbo Bibi, izreče: »In jaz naenkrat z otrokom, spet sama za vse. In če bi bil ta otrok vsaj fantek, sem si mislila, ženske moramo toliko pretrpeti. Moški gredo lažje čez življenje, svobodni so.« Sofijino in verjetno tudi Magdalenino uporništvo se prenese na Bibi, še bolj pa na Mijo, ki ima samo sebe za najstrašnejšo sestavljavko nedposlanih pisem.

Mija pripada mlajši generaciji izseljenk. Na Nizozemskem študira mednarodno pravo, zaradi česar bi jo lahko uvrstili med avtorje, ki za Airbeletrinino rubriko Dom in svet pišejo članke o izseljenskem življenju. Mija je zabavna in ozaveščena hkrati, predvsem pa njen lik služi kot predloga za to, da nas preteklost determinira, ter definira našo sedanjost, morda celo prihodnost.

Prijavi sovražni govor