Recenzija knjige: Zločin in kazen Leonidasa T.

Franz Werfel: Bledomodra ženska pisava. Modrijan, Ljubljana 2015, prevod Anja Naglič.

Wed, 30.03.2016, 21:00

Slovenci smo lahko v prevodu brali že kar nekaj del Franza Werfla (1890–1945), lani pa je bil preveden še kratki roman tega avstrijsko-češkega pisatelja judovskega porekla. Bledomodra ženska pisava. Dragi bralci, ne obeta se vam nič bledoličnega.

Krajši roman – ali daljša novela – se suče okrog protagonista Leonidasa Tachezyja. Prihaja iz revne družine, a je s svojimi posebnimi spretnostmi, kakršna je visoka prilagodljivost značaja (in s pomočjo fraka, ki ga je dobil od kolega, potem ko je ta storil samomor), prilezel na vrh družbene lestvice. Pri petdesetih si lahko čestita za uspehe in ohranjen mladostni videz.

Ne le da dela na Ministrstvu za kulturo in šolstvo na Dunaju in sodi med petdeset uradnikov, ki vladajo državi. Poročen je tudi z eno najlepših in najbogatejših dam v mestu. Sicer pa je običajen človek s slabostmi, kot so preračunljivost, nečimrnost in nagnjenost k lagodju. Malo se je tudi razvadil od življenja na veliki nogi. In v preteklosti nekoliko spozabil. Po osemnajstih letih se ta spozaba vrne kakor smrtonosni bumerang in mu grozi z uničenjem idile. Pred nami je čudovita in razburljiva knjiga.

Portret Leonidasove osebnosti je izvrsten: kompleksen, prepričljiv, očarljiv in poln raznih pomenskih odtenkov. Bralec se najbolj zabava, ko skuša junak pred namišljenim sodiščem s spretnim besedičenjem in samoironijo prikriti, opravičiti ali oplemenititi svojo strahopetno in samoljubno naravo. Namišljene sodnike (bralce) zabava, zavaja in se pri tem nehote popolnoma razgali.

Leonidasa najbolje označi njegova žena, ko brez zlih namenov v svoji spovedi opaža, da je mož »spolzka jegulja«. Takih jegulj je v svetu resda polno, a nimajo vse tolikšne moči nad življenji drugih. Ob posledicah Leonidasovih dejanj bi se bralec kar zjokal, a zameriti mu ne more, ker se junak pravzaprav sam podvrže »kazni«. Tako kot pri Zločinu in kazni Dostojevskega je tudi tu zelo malo zunanjih dogodkov, zvrsti se le nekaj skrbno doziranih sprožilcev.

Vsa drama se odvija v junakovi notranjosti, ki postopoma postaja bolestno preobremenjena z vprašanjem krivde in si domišlja vse mogoče. Kot pritiče uradniku, čigar najvišja vrlina je prilagodljivost, ki služi le lastni dobrobiti, je Leonidas bolj kot s krivdo do sočloveka zaposlen z vprašanji, kako se pred ženo oprati suma in vsaj na površini ohraniti vse v najlepšem redu.

Zasebna drama, ki izvira iz ljubezenskega trikotnika, implicira takratne družbenopolitične okoliščine. Piše se leto 1936, ko po Dunaju zaveje duh naraščajočega antisemitizma. Leonidasova superiornost se nekoč spričo vzvišene »intelektualne Izraelitke« čuti tako ogroženo, da junaku uidejo naslednje misli: »Celo če jih zapreš v klet, se obnašajo tako, kot da bi gledali na nas iz sedmega nadstropja. Kos so jim res samo primitivni barbari, ki ne razpravljajo z njimi, temveč jih brez obotavljanja pretepejo.«

Jud je bil tisti mrtvec, v čigar fraku je Leonidas začel svojo pot uspeha. Judovske krvi je tudi ženska, ki se mu po dolgih letih oglasi z bledomodro pisavo. Werfel je to delo pisal v izgnanstvu in izšlo je leta 1941 v Argentini. Najboljše literarne stvaritve najbrž zmeraj napišejo resnične trpke izkušnje.

Prijavi sovražni govor