Recenzija knjige: Zvesta sebi

Kaja Teržan: Delta. Center za slovensko književnost, Ljubljana 2015.

pon, 18.01.2016, 21:00

»Napisati družbeno-kritično pesem je podobno vrtenju v kvadratu ali poskakovanju v prizmi – oboje je povsem mogoče in enako nezanimivo,« se zapiše Kaji Teržan v Sobni pesmi, bržčas enem najmočnejših besedil njenega prvenca.

To sicer še ne pomeni, da avtorica v Delto ni vtkala lepega števila verzov, ki z zvrhano mero ironije v precep jemljejo tako obstoječi družbeni red (»Podjetje je bilo zelo ekološko. / Vrečke za smeti smo uporabljali, dokler niso razpadle.«) kakor njegove aktivistične kritike (»Gotovo zdaj že obstaja družbeno gibanje, ki bo osmislilo moje početje in lahko se bom (še jaz) zavzela za pravo pravo stvar.«), toda pesemski protagonistki gre, po vsem sodeč, predvsem za to, da bi se bolje spoznala ali, vsaj, da bi globlje zavrtala vase, v lastno notranjo mnogoterost, raznolikost, celo protislovnost.

Pri tem si – gotovo ne vselej, a pogosto – pomaga s specifično pesemsko arhitektoniko. Besedilo najprej dovolj mirno, neprizadeto slika kak prizor – neznano tričlansko družino med obiskom restavracije, na primer, ali pa jesensko opustel kamp nekje na jadranski obali –, vse je kakor da usmerjeno tja ven, v zunanji svet, vendar se tak pesniški govor vedno znova – in to pogosto precej eliptično-asociativno, alogično, kar pomeni tudi: nepričakovano – preobrazi.

Besedo si namreč zdaj vzame izrazito izpovedno naravnan, avto-refleksiven lirski subjekt in tako – če si pomagam z že omenjenim prizorom iz restavracije (iz pesmi Stonehenge malo drugače) – s precejšnjim občutkom za detajl in dinamiko medčloveških odnosov izrisan družinski portret nenadoma spodrine malo melanholično, malo pa tudi do samega sebe zafrkljivo premišljevanje o tem, kako težko je v vrvežu vsakdana pravzaprav ostajati sam svoj, sebi zvest: »Želim si, da mi ne bi bilo treba skrbeti / za svoj prostor. Ga vedno znova graditi, popravljati, / odstranjevati bakterije, razkuževati in omamljati / insekte, ki s svojo brenčečo naravo motijo mojo frekvenco.«

Nekajkrat – še zlasti tam, kjer se to prehajanje od zunanjega k notranjemu godi v enovitem motivnem polju in je, torej, videti ne toliko samovoljno kakor raje osmotično, organsko (tako, denimo, ob pesmi Klasičen prizor) – se to izkaže za precej posrečeno, plodno izjavljalsko strategijo. Spet drugekrati, se mi zdi, pa je prav zaradi te izrecne uperjenosti pesmi na svojo lastno protagonistko, osredotočenosti nanjo, horizont besedila videti nekako manjši, ožji, kakor bi mogel biti. Tako, na primer, v pesmi Vse je res sicer res beremo o pajku, ki je spletel mrežo »med mojim kolenom / in gležnjem ter me vpel / v širši kontekst,« vendar potem o tem kontekstu – se pravi: o načinih, kako se lirski subjekt povratno sam vrašča v svet, ki ga obdaja – ne v dotični pesmi ne v Delti kot celoti ne izvemo prav veliko.

In ko tik pred koncem zbirke, v pesmi Pajek, še preberemo: »Ustvarjam manj poznane okoliščine, da lahko uživam v novih doživetjih – sebe,« se kaj lahko zazdi, da imamo ob Delti pravzaprav opravka z nekakšnim samoljubnim, vase precej brezupno zaverovanim pesniškim projektom. Toda po drugi strani ne gre pozabiti, da pesemska protagonistka nikoli ne skriva (pa tudi ne poveličuje) ne svojih pomanjkljivosti ne dvomov ali lastne dezorientiranosti na poti, kjer, zvesta sebi, pač ne more slediti vnaprej pripravljenim kažipotom, ki jih ponujajo avtoritete, to je, etablirane politične in verske institucije ter v zdravi kmečki pameti utemeljene življenjske drže in izbire.

Je najbrž že tako, da se odgovornost do sveta lahko prične tudi z resnicoljubnostjo do in glede samega sebe: »Bolje se je pretopiti v sivo-rjave lise kot pa / tvoriti zavajajoč pigment, ki nima nobene veze / z mojo dejansko identiteto.«

Prijavi sovražni govor