Recenzija knjige: Rutinsko, a z novo začimbo

Milan Kleč: Koralde. Založba Litera, Maribor 2015.

čet, 28.01.2016, 18:00

Redkokdaj se kot kritik znajdem pred tako težko nalogo. Napisati kaj novega o zadnji knjigi nekega avtorja. Toda o literaturi Milana Kleča je bilo slej ko prej napisano že vse – tudi že o njegovem naslednjem romanu, ki bo gotovo vsak hip izšel –, spreminjajo se samo naslovi in posamezne zgodbene sestavine. Drugo so stalnice.

Prvoosebna pripoved, ki se z neverjetno lahkoto preliva iz prizora v prizor oziroma iz anekdote v anekdoto, pri čemer bralca žene naprej neka svojevrstna skrivnostnost Klečevih romanov. Vsaka malo večja zgodbena, besedilna enota je namreč napravljena v uganko, ki jo vedno tudi spremlja namig, da je rešitev zanjo samo stavek, dva naprej.

Le da se čez odstavek ali tri izkaže, da je odgovor na prejšnje vprašanje le del nove uganke, ki spet namiguje naprej, in tako do konca knjige. Vzdušje teh pripovedi je tako zmeraj že napol fantastično in neverjetno; pripovedovalec je zmeden, celo nevrotičen, poln nenavadnih fiksacij, ki so večidel tista rdeča nit, ki kljub ohlapnosti nekako povezuje labirintno štorijo.

In potem so tu še konverzacijskost, ki dela tega pripovedovalca neverjetno živega, da ima bralec občutek, kakor da ne bere, ampak nekoga posluša; pa avtobiografski elementi, ki jih neredko spremljajo elementi romana s ključem; medbesedilne navezave na avtorjev opus; samoironija in humor … Vse to čisto dobro opiše tudi Klečeve Koralde.

Naslov je sicer nekoliko bolj poljuben kot običajno. Koralde so čisto postranski motiv, glavno fiksacijo tokrat predstavljajo ptiči – roman se odpre s skrivnostnim ptičjim oglašanjem, ki pripovedovalcu krati spanec in ga vse bolj obseda. Motivika ptičev nato vsake toliko pridre iz ozadja in gradi suspenz, ki ga Kleč na koncu antiklimaktično izigra, ko se izkaže, da v pripovedovalčevem izginotju ni bilo ničesar nadnaravnega ali celo sumljivega, ampak le še ena njegovih tipičnih muh.

Konec romana tako postavi na laž usodnost skovikovega klica, ki bi lahko napovedoval simbolično smrt pripovedovalca ter s tem konec njegove skribomanije, ko bi jezik kot glavni predmet njegovega erotičnega odnosa dokončno lahko zamenjala (popolna) ženska.

Da se to ne bo oziroma ni zgodilo, kaže že to, da Anda, ki prevzame pripovedovalsko štafeto v drugem delu romana, povsem posvoji njegov način pripovedovanja. Kljub temu pa gre v tej menjavi vendarle tudi za relativno osvežitev znotraj avtorjevega opusa.

Četudi klečevski junak s samoironijo zmeraj iztika svoj pogled in ga usmerja nase, Andina perspektiva vseeno pomeni še nekoliko večji in temeljitejši premik iz centra ter zato prinaša dodatno kvaliteto. Skozi njene oči tako v nekem trenutku izgubi tudi nekaj svoje simpatičnosti, »prikupnosti«, zaradi katere ga nikoli nismo mogli jemati posebno resno, in pokaže se nam tudi njegova mračnejša, bolj realistična in groba podoba. Znotraj rutinsko izpisanega romana torej tudi manjše presenečenje.

Prijavi sovražni govor