Samosvoji slikar abstrakcij in občutij

Po dobrih treh desetletjih ustvarjanja prvi celovit pogled na Konrada Topolovca

Objavljeno
12. december 2016 14.30
Konrad Topolovec
Brane Piano
Brane Piano
Celje - Morda je kriva njegova popolna zaverovanost v svojo notranjo ustvarjalnost in umetnikova tenkočutna nrav. Čeprav nikakor ni mogoče trditi, da je slikar Konrad Topolovec prezrt, nasprotno, likovni kritiki in drugi bolje poučeni poznavalci sodobne domače likovne ustvarjalnosti ga že dolgo poznajo in cenijo, pa je premalo znan širši javnosti. Zdaj, vse do konca februarja, se Topolovec predstavlja v celotnem razstaviščnem prostoru Centra sodobnih umetnosti Celje - v Galeriji sodobne umetnosti in v Likovnem salonu. Prvič z veliko, pregledno razstavo.

Topolovec, letnik 1955, je leta 1982 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnost v Ljubljani pri profesorju Gustavu Gnamušu. Živi in ustvarja malce odmaknjeno na Teharjah pri Celju. V osemdesetih letih in na začetku svojega eksplozivnega ustvarjanja je imel v rojstnem Celju sicer več samostojnih razstavah, potem pa se je njegovo razstavljanje in sodelovanje na skupinskih razstavah zredčilo. Omenimo lahko le še samostojno razstavo v Galeriji Media Nox Maribor (1993) in dve v Galeriji Zala Ljubljani (2000, 2003) potem pa sta samostojni razstavi sledili šele leta 2012 in 2014 v teharski galeriji Železarskega muzeja Štore.

Tudi skupinskih razstav, kjer je bilo mogoče videti, kaj Topolovec ustvarja, je bilo malo. Znašel se je na Likovni kritiki izbirajo v Jakopičevi galeriji v Ljubljani (1993), na 14+1 - Pluralisms of the eighties and neomodernisms of the nineties v Jiangsu Art Gallery v Nankingu (1994, Kitajska), na Generacija 82 v Umetnostni galeriji Maribor (1994), na skupinski razstavi Podoba krajine v Galeriji sodobne umetnosti Celje (2000), Mestece Celje - Fantazme osemdesetih v Likovnem salonu Celje (2002), Topologija in likovna umetnost v Galeriji DLUM Maribor (2008) in Podoba prostora 2 - Situacija širšega celjskega prostora v Galeriji sodobne umetnosti in Likovnem salonu Celje (2008).

Za več kot 30 lest ustvarjanja in obsežen opus, ki ga jer mogoče zaznati z aktualne razstave v Celju, je torej Topolovec razstavljal malo in poredko. Prav zaradi obsežnosti njegovega opusa razstava zaseda obe eminentni celjski razstavišči. Kustosinja Irena Čerčnik je imela ogromno dela z zbiranjem Topolovčevih del. Večina je namreč v lasti zasebnih zbirateljev in lastnikov, še največ pa jih je bilo v zbirki Železarskega muzeja Štore, kjer direktorica Slavica Glavan poskuša z zbiranjem, in hranjenjem ohraniti čim več njegovih del.

Obdobja ustvarjanja Konrada Topolova je mogoče razdeliti na več obdobij: figuraliko osemdesetih let, sestavljanke 1989-1994, abstrakcije 1993-2000, novo figuraliko 2003-2006, serijo Prepletanja 2007-2012 in spet abstrakcije obdobja 2010-2014.

»Konrad Topolovec je sredi osemdesetih let stopil v slovenski likovni prostor z barvno intenzivnimi figuralnimi slikami v maniri takratne nove podobe. Kasneje je svojo slikarsko pot skozi izmenjavanja abstraktnih in figuralnih obdobij gradil na slogovno in motivno individualnem ustvarjanju, ki se ni prilagajalo trenutnim prevladujočim usmeritvam, temveč je ostajalo zasidrano v izrazito lastnih, senzibilnih okvirih. Njegove abstraktne slike so obenem poetične in racionalne. Figuralne slike ustvarjajo imaginarni prostor, ki govori o univerzalnih vprašanjih obstajanja, ki se naseljuje v občutjih in v neskončnih, umirjenih ali bojevitih, ljubečih ali grozečih, spokojnih ali tesnobnih plasteh človekove duševnosti. So kot nezavedno, ki prihaja na površje, pričevanje skrivnostnosti in dinamike človekove psihe. So hkrati arhetipske in osebne, naslikane z občutljivo ali grobo eleganco,« opisuje njegovo delo kustosinja celjske razstave Irena Čerčnik.

Umaknjenost na Teharje, zagledanost v svojo notranjo kreativnost in povsem samosvoja ustvarjalna pot, ki se ne ozira na trende in mode v likovni umetnosti, Topolovca povzdiguje nad vsakršno trenutno, prehodno kakovost in ga, nasprotno, trdno umešča v trajno in že dandanašnji veliko ime slovenske umetnosti. Čeprav še premalo znano. Prav to, torej kakovost in manjšo javno prepoznavnost potrjuje njegove pregledna razstava v Celju.