Veronika Dintinjana: V suhem doku

Že takoj naj zapišem, da je Veronika Dintinjana odlično prestala preizkus in po zelo dobro sprejetem prvencu Rumeno gori grm forzicij napisala še eno izvrstno pesniško zbirko. Vmes je minilo kar osem let in morda je pravi recept za uspeh ta, da si je za pisanje vzela dovolj časa, kar na naši pesniški sceni ni ravno pogosta praksa. V suhem doku ne ponavlja ali razširja postopkov iz Forzicij, ampak pomeni novo ustvarjalno fazo in novo postajo na pesničini življenjski poti. Kritiki so kot ogrodje prve zbirke prepoznavali biografske pesmi s potovanj, predvsem po Italiji, kjer lepota pokrajine in lepota umetnosti dopolnjujeta druga drugo, in občudovali avtoričino sposobnost, da skozi konkretne vtise občuti minljivi trenutek ter ga preoblikuje v eksistencialna vprašanja in pesniško zretje skozi podobe. Njena geografska potovanja so bila izhodišče za duhovna potovanja.

Tokrat pesnica že v naslovu izpostavi prostor na kopnem, kamor umaknejo ladjo pred plovbo, da bi ji popravili ali očistili podvodne dele. Prišel je čas za postanek, za oceno poti, ki jo ima za sabo, in pripravo na obdobje, ki prihaja, na rezek in neprijeten zimski čas. Potrebno je pravo, pošteno druženje s sabo / in z barko. Čas ustvarjanja vezi. Čas / razvezovanja vezi. / Svoboda gibanja se začne z mirovanjem, piše v Pripravljanju bark na zimo. In ko govori v svojem imenu, pesnica govori tudi v imenu vseh drugih. Na dosedanji poti morda ni bilo vse tako, kot smo pričakovali, življenje je prineslo tudi razočaranja in kruta spoznanja, zato je treba obrniti krmilo domov. Za ta obrat se je morda še najtežje sprijazniti s samim sabo in svojimi izgubljenimi iluzijami. Kaj pomeni najti domov? Da zmoreš odpustiti / željo, da bi bilo drugače.

Namesto potovanj torej zastoj in grenek občutek deziluzije ob pripravi na nadaljnje potovanje. Ta turobni priokus pa ni le oseben, precej je povezan tudi s splošnim družbenim stanjem. Veroniki Dintinjana je v pesmih, ki so v primerjavi s prvo zbirko precej temačnejše, uspelo ubesediti negativno razpoloženje, ki ga v zadnjih letih občutijo mnogi. Spomnimo se, kako optimistično je zvenela pesem Verjamem v revolucionarno akcijo poezije iz leta 2008, zdaj, po propadlih ljudskih vstajah preteklih let, pa resignirano ugotavlja: Obljubam navkljub, se je kaj zares spremenilo v nas? / Prej ko slej je enako: eni, ki imajo, in drugi, ki nimajo. Pesnica gre celo tako daleč, da neizpolnitev vstajniških pričakovanj primerja z mitom o Lepi Vidi, nacionalnim simbolom razočaranja. Še pogosteje so temačni občutki povezani z zavestjo o neizogibni smrtnosti vsega obstoječega. Temu so izpostavljeni celo spomini. Tudi zdaj se igrajo sence s popoldnevom, / gledam, kako z rokami sežejo vsakič dlje, / bliže oknom, z vsako črto je manj / države mojega otroštva, nekdanjega sveta.

Toda v temeljnem izhodišču je avtorica zvesta sama sebi: še vedno se drži načela, da je vsaka dobra pesem nespodobna in brez zadržkov opisuje svet, kot se ji razodeva, saj ve, da se le tako lahko približa človekovi resnici. Ne izogiba se niti tako grozljivih motivov, kot je smrt deklice, ki jo je oče vrgel z devetega nadstropja in je pred leti pretresla našo javnost. Tragična zavest ji je omogočila preseči navezanost na konkreten avtorski subjekt, svoj pesniški glas lahko zdaj suvereno posoja številnim likom. Zato najdemo v zbirki veliko subjektov iz mitološkega izročila, od Penelope do Agamemnona, Joba in Medeje. V dveh osrednjih pesmih zbirke se ji celo posreči splaziti za ustvarjalnega duha Rembrandta van Rijna v trenutku, ko je slikal portret sebe in svoje žene. V razsvetljenih podobah ostarelih ljudi se pesem zaustavi v brezčasnosti. In včasih se kot v kaki brezčasni sliki pesnica priplazi tudi za samo sebe: Megla boža jutro, maček boža zrak, ko prede. To je tisto, k čemur se zbujam. / Mogoče je smrt vedno bližje, kot si upamo verjeti.