18. Mladi levi: Hrepenenje in vera v drugačne čase »po levje«

Festival je letos polnoleten, kar pomeni, da je zrelejši, ­programsko in organizacijsko močnejši, če citiramo osrednjo gonilno silo festivala in sokuratorico programa Nevenko ­Koprivšek. Tudi občinstvo se je okrepilo in dozorelo, »levje­ odprtje« na koncu avgusta je ­vedno dogodek z velikim D.

Mladi levi so bili pred osemnajstimi leti prostorsko razpršen festival, niso imeli lastne lokacije, zdaj pa je že deset let osrednje prizorišče Stara mestna elektrarna (Bunker je tudi njen upravitelj). V zadnjih letih so se veliko bolj osredotočili na povezovanje z lokalno skupnostjo, torej Taborom in tamkajšnjimi prebivalci, vseskozi pa spletajo tudi širše (umetniške) mreže, po Sloveniji in Evropi.

»Vedno smo na križišču vseh teh smeri, kar dela festival zanimiv in vabljiv, tudi za tujce,« pravi ­Nevenka ­Koprivšek. Vedno se trudijo, da gostujoči umetniki ostanejo v Ljubljani več dni, da se lahko družijo s tukajšnjimi umetniki in obiskovalci, saj potem odnesejo s seboj drugo idejo o kulturi okolja kot sicer.

Na festival so povabili večinoma zrelejše umetnike, tiste, ki so se že potrdili na drugih podobnih festivalih, še vedno pa v program uvrstijo tudi nekaj mladih perspektivnih posameznikov oziroma skupin. Še vedno so odprti za novitete, poudarja Koprivškova, ker verjamejo, da ima umetnost velik potencial za doseganje družbenih sprememb. Zato predstavljajo tisto, kar ta hip odzvanja, kar je aktualno in ažurno in se odziva na družbeno situacijo: »Gledališče tako ali tako lahko obstaja samo v današnjem času.«

Pomembno je, da so vedno na preži, da imajo pristrižena ušesa in posluh za tisto, kar je morda tudi napoved novih trendov. Pri tem jim je v veliko pomoč široka mreža, ki so jo skozi leta ustvarili­ po Evropi. Mreženje je njihov način delovanja, nekaj mrež tudi sami koordinirajo. Le tako lahko ostajajo informirani.

Bunker, v katerem je zaposlenih osem ljudi, pet pa je pogodbenih sodelavcev, deluje kot kolektiv, kolektivno in demokratično je tudi festivalsko vodenje. Kustosinji programa sta poleg Nevenke Koprivšek, ki je tudi direktorica zavoda Bunker, še Mojca Jug in Katarina Slukan, pomagajo jim tudi številni prostovoljci. Veliko potujejo, da lahko izberejo najbolj primerne predstave, o katerih se potem pogovorijo in pripravijo spored.

Rdeča nit letošnjega programa so vprašanja, odgovore pa naj bi ponudile gostujoče predstave. Kakšno je upanje ljudi, ki si želijo živeti v dostojnih razmerah in tvegajo vse, da bi preživeli ali prečkali meje evropske trdnjave? Kam potonejo njihova življenja, želje in talenti? Zakaj si pred vsem tem tako radi zatiskamo oči? Hrepenenje in vera v drugačne čase prežemata letošnje Mlade leve.

Odgovori pa naj ne bi bili pesimistični ali apatični, temveč polni vitalnosti, vztrajnosti in optimizma. Ali kakor je to formulirala Koprivškova: »Umetniki polnokrvno, strastno, duhovito, črpajoč iz filozofije, grške mitologije, partizanske umetnosti ali osebnih zgodb, izkazujejo pogum in moč, si vzamejo čas za razmislek, za svež zagon, ki odpira nove poglede, prostore in morda tudi nove oblike upora.« Gre za ekonomijo upanja.

Festivalski vrhunci

Festival bodo odprli z izjemno predstavo What if They Went to Moscow? po motivih Treh sester Antona Pavloviča Čehova, ki ji je brazilska ekipa z režiserko Christiane Jatahy s fuzijo ruske in brazilske strasti vdihnila popolnoma novo življenje. Namesto melanholije je predstava polna poltenosti in življenjske sle. Predstava je dvojna, hkrati poteka na odru, druga skupina gledalcev pa spremlja film, ki nastaja v živo iz dogajanja na odru in v zaodrju.

Z ogledom obeh – predstave in filma – gledalec dobi vpogled v vse plasti dogajanja. Jatahyjeva je mojstrica detajlov in po mnenju Koprivškove bi bil Čehov z njeno izvedbo zelo zadovoljen, saj se je v času življenja vedno pritoževal, da so bile uprizoritve njegovih del dolgočasne, namesto da bi bile živahne in polne. Jatahyjeva je znala ujeti slovansko melanholijo in hkrati strast ter radoživost.

Festival že dolgo spodbuja cirkus kot gledališki žanr. Letos gostijo cirkusanta Fragana Gehlkerja, violinista in umetnika zvoka Alexisa Auffrayja ter cirkusantko Maroussio Diaz Verbèke, ki že dalj časa ustvarjajo skupaj, v prostorih Železniškega muzeja pa bodo uprizorili predstavo Le vide. Predstava, podnaslovljena Cirkuški esej in za gledalca, je prav to – poglobljen in oseben uvid v neko temo.

Kot najbolj izstopajočo bi lahko definirali Sizifovo delo – skozi medij sodobnega cirkusa (vrv). Cirkus brez ponavljajočih se spektakularnih trikov, senzacij in atrakcij, a vendarle z osupljivo veščino, ki na trenutke jemlje dih, je kot vztrajna pot do cilja, o katerem ni nujno, da ga poznamo. ­Gehlker je del navdiha za predstavo črpal iz doživetja dvomesečnega jadranja čez Atlantik in doživetja praznine.

Na festivalu bo tudi nekaj starih znancev, med njimi skupina Motus iz Italije, ki bo v Stari mestni elektrarni uprizorila solo performans igralke Silvie Calderoni MDLSX. Režiserja ter dramaturga Enrico Casagrande in Daniela Nicolò z igralko sestavljata močan avtorski pogon, ki se tokrat po Brechtovi Antigoni loteva spolne identitete.

Predstava poteka kot sosledje glasbenih komadov, Silvia Calderoni, tudi sama z izmuzljivo spolno identiteto in pobudnica predstave na temo spolne identitete, pa na odru prevzema vlogo didžejke. V vrtinec glasbe in Silvijinega prehajanja med pozicijo performerke, torej sebe, in igralke, ki uprizarja različne like, so potegnjeni navdihi iz romanov, mitologije in teoretskih tekstov.

Silvia Calderoni je zanimiva že na pogled, je na pol androgino bitje, ki v predstavi na temo »middle sex« ni ne moški ne ženska, ampak oboje. Organizatorji napovedujejo »en tak šus, eruptivni izbruh virtuoznosti, strasti«.

Omenimo še enega »starega znanca« – koreografa in performerja iz Bolgarije Iva Dimcheva. Že ko je prvič gostoval na Mladih levih leta 2006 z antološko predstavo Lili Handel, so ga napovedali kot gesamt­kunstlerja, saj je tudi skladatelj, igralec, plesalec, koreograf, fotograf, videast …, in od takrat je mednarodna zvezda. P project je interaktivna predstava, ki po besedah Dimcheva temelji na besedah, ki se začnejo s P: pianino, plen, pička, poezija, Poppers … Kljub temu da občinstvo izvaja del predstave, v njej ne umanjka Dimchevega genija; v tej predstavi sta še posebej izraziti njegova duhovitost in lucidnost. Predstava preizprašuje meje občinstva, vendar z njim ne manipulira, temveč vzpostavlja čiste relacije.

Predstav je letos manj, manj je zvezdniških komadov in festival je krajši (od 23. do 30. avgusta), predvsem zavoljo manjšega zalogaja finančnih sredstev. Uresničili so ga z dobrimi 140.000 evri, pri čemer je tretjina sredstev evropskih. Za primerjavo: manjši tovrstni festival v sosednji Italiji stane 850.000 evrov, znamenitega ­Avignonskega festivala s proračunom 30 milijonov evrov pa raje ne omenjajmo.