45. Bitef: ubiti očeta, Tita in boga

V soboto se je s podelitvijo nagrad zaključil 45. Bitef - Beograjski mednarodni gledališki festival, na katerem se je 13. do 24. septembra zvrstilo 15 predstav. Novost letošnjega festivala je bila sekcija znotraj glavnega programa, imenovana Regija v fokusu, v kateri je Slovenija sodelovala kar z dvema produkcijama.

Slovensko mladinsko gledališče je na Bitefu gostovalo s predstavo Oliverja Frljića Preklet naj bo izdajalec svoje domovine, Mestno gledališče ljubljansko pa s predstavo Ivice Buljana Mačka na vroči pločevinasti strehi. Naslov drame Tennesseeja Williamsa je navdihnil tudi moto festivala, ki se je predvsem zaradi tematike, ki so jo problematizirali regionalni avtorji, glasil »Na vroči pločevinasti strehi«, in je ob soparnem začetku jeseni v Beogradu dobil še dodaten pomen.

Bitef festival, ki je med petimi najstarejšimi gledališkimi manifestacijami na svetu, je letos svoje nekdaj že udejanjeno poslanstvo, predstavljati regionalno produkcijo tujim selektorjem in zainteresirani javnosti, sklenil obuditi s programom Regija v fokusu. Z izborom avtorskih predstav iz republik nekdanje skupne države - ki so se tako v močni mednarodni konkurenci za prestižni grand prix Mire Trailović potegovale s svetovnimi gledališkimi imeni, kot so Jan Fabre (njegov Prometej, pokrajina II, ki smo jo lahko videli na Exodosu, je festival odprla), Heiner Goebbels in Alain Platel - Bitef spet usmerja pozornost na regionalne sodobne gledališke prakse.

Te so so po mnenju soselektorice Anje Suša, ki to vlogo poleg legendarnega ustanovitelja in umetniškega vodje Bitefa Jovana Ćirilova opravlja že šesto leto, po spremembi geopolitičnih koordinat premalo vidne in prepoznavne v širšem svetovnem gledališkem kontekstu.

Izkazalo se je, da je bil že prvi poskus osredotočanja na regijo uspešen, saj je mednarodna žirija v postavi Arthur Sonnen (predsednik), Anna Lengyel, Alja Predan, Vladica Milosavljević in Nikola Zavišić za najboljšo predstavo razglasila prav Elijahov stol, v produkciji Jugoslovenskog dramskog pozorišta, ki jo je po romanu Igorja Štiksa Liješević režiral Boris, ki je ob podelitvi izjavil, da je ta nagrada njegov Wimbeldon.

Slovenski dvojec

Tudi dvojno slovensko gostovanje, ki ga je spremljalo veliko zanimanje  javnosti, je na Bitefu pustilo močan pečat. Publika je pri predstavi Mačka na vroči pločevinasti strehi Ivice Buljana v izvedbi MGL pohvalila svež režijski pristop in zanimivo energijo te klasike na novi način.

Frontalni napad zasedbe Mladinskega gledališča, ki je pod vodstvom Oliverja Frljića v predstavi Preklet naj bo izdajalec svoje domovine, streljala iz vseh topov oziroma pištol, pa je srbska publika v razprodani dvorani Bitef teatra prenesla celo s kančkom humorja ali bolje samoironije. Del predstave, kjer Primož Bezjak konkretno nagovarja publiko glede na njeno nacionalnost, je tokrat zavrtal v boleče tematike vprašanja Kosova, dvoličnega izročanja generalov in celo humanitarne nravi Novaka Đokovića.

»Všeč mi je, ker predstava ni patetična ampak ostra in ker neposredno nagovarja publiko in ji v obraz porine nekatere probleme, o katerih večina pri nas ne razmišlja,« je po predstavi povedala gledalka.

Kritičarka Ana Tasić, pa je v Politiki zapisala: »To je junaška, brezsramna, agresivna in agitativna predstava, ki bučno lomi vse pred sabo, in tudi sebe samo. Samouničenje in pepel, ki ostane za tem, kaže na močno potrebo po revoluciji v družbi in gledališču, četudi bi utegnila pojesti lastne subjekte.«

Jugoslavija, vroča tema na trgu

Devet regionalnih predstav je, poleg geografskega fokusa in vztrajanja na smiselni ekonomski oziroma tržni recipročnosti, ki se ji umetniška sfera, povezana v koprodukcije, ni odrekla niti po razpadu skupne države, vneslo tudi socialno-politični in filozofski razmislek o ideji, ki nas je nekdaj družila. Osrednja tema predstav, neglede na avtorsko poetiko, je bila namreč ideja Jugoslovanstva, ki je po mnenju avtorjev, po dvajsetih letih od razpada Jugoslavije, še vedno relevantna.

Smo v tem času že dosegli kritično distanco do polpretekle zgodovine? Kako se posamezni narodi soočajo s kolektivno odgovornostjo za krvavi razpad ideje o bratstvu in enotnosti? Kako vzpostaviti novo identiteto? ... so
vprašanja, o katerih se je razpravljalo na okrogli mizi, naslovljeni Zgodovinska sedanjost, ki se je prejšnji teden odvila na simbolični lokaciji - le streljaj od hiše cvetja, v Muzeju zgodovine Jugoslavije.

Po mnenju dramaturginje Borke Pavičević iz Centra za kulturno dekontaminacijo je zagon valu gledaliških predstav s to tematiko dal ravno režiser Oliver Frljić, ki se je srbski publiki na Bitefu edini predstavil z dvema predstavama - poleg »Izdajalca« še s predstavo Oče na službeni poti v produkciji Ateljeja 212.

V hiperprodukciji najbolj vročega avtorja regionalne gledališke scene ta hip je na »naših« odrih trenutno aktivnih deset predstav. Njegova najbolj odmevna t. i. Balkanska trilogija še vedno buri duhove, saj je z njo poleg ostalega začel proces (iz)postavljanja igralca kot politične osebe, ki nastopa v svojem imenu.

Pred dobrim tednom je s predstavo Leksikon Yu mitologije v Ljubljani otvoril Ex Ponto. Konec meseca pa bo v
Zenici premiera njegove nove predstave Pismo iz 1920, po kontroverzni zgodbi Ive Andrića, ki razbija sentimentalen stereotip o Bosni in Hercegovini in jo imenuje deželo sovraštva.

»Jugoslavija je vroča tema na tržišču. Val jugonostalgije je živ, saj so ljudje spoznali, kako je živeti v neoliberalnem kapitalizmu, kjer so ostali brez socialnih in državljanskih pravic. Z jugonostalgijo imam osebno problem, saj gre ponavadi za spominjanje posameznih elementov iz kulture, politike in družabnega življenja, ne govori pa o tem, kaj je pravzaprav Jugoslavija bila v svoji ideji in kaj je (bil) njen emancipatorni potencial,« je na okrogli mizi razmišljal Frljić.

Ravno njegov »Izdajalec« govori o kolektivni izdaji skupne ideje. »Če smo se kot pionirji in mladinci zakleli na zvestobo neki državi, zakaj te etike ni več? To je dokaz, da poskus vzpostavljanja te ideje ni uspel. Ljudje je
niso razumeli. Če bi jo, bi ji ostali lojalni.«

Očetnjava in očetje

Poleg Jugoslovenstva je skupna točka predstavam na Bitefu tudi oseben avtorski pristop, ki črpa iz intimne izpovedi bodisi pisca besedila, režiserja ali igralcev. Borisa Liješevića je pri Elijahovem stolu najbolj zanimalo iskanje očeta, kot iskanje lastne identitete, ki pa se ne more izogniti nacionalnemu kontekstu.

Režiser in direktor sarajevskega festivala MESS Dino Mustafić je opozoril na to, da že dve desetletji poskušamo dekonstruirati identiteto, ki smo jo zgradili v skupni državi. Po njegovem mnenju je nacionalna politika jugoslovanskih držav civilizacijski retrogradni proces. »Doslej ni bilo generacije, ki bi vprašala očete, kot je naslov eseju Slavenke Drakulić - Kaj si počel v vojni, očka? Ravno zato so gledališke predstave, ki nakazujejo pripravljenost soočanja z odgovornostjo, tako pomembne,« je prepričan Mustafić.

Borka Pavičević je ob tem dodala, da sama pripada generaciji, ki se ni dovolj zanimala za usodo svojih očetov in je svojo identiteto skozi jugoslovansko vprašanje reševala po principu hierarhije »ubiti očeta, Tita in boga.«

Zanimivo je, da se z usodo in identiteto svojih prednikov danes sooča generacija, ki Jugoslavije sploh ne pozna. Režiserki Selmi Spahić je bilo ob razpadu Jugoslavije pet let. V svoji predstavi Hipermnezija se ukvarja z vprašanjem očeta preko kritike patriarhalnega sistema, ki izključuje vprašanje matere. Njena generacija išče lastno identiteto, tako da izprašuje identiteto svojih staršev, kar ni enostavno, je povedala. »Če tega ne bo naredila naša generacija, bo obveljala neka alternativna zgodovina, ki bo veličala napačne stvari, in sovraštvo se bo gojilo dalje,« je poudarila Spahićeva.

Jovan Ćirilov je hrabre avtorje, ki se sprašujejo o teh temah, imenoval Prometeje - tragične junake, ki poskušajo osmisliti nerešljivo situacijo, ki je nastala.

Oliver Frljić pa je na koncu ponovno potrkal na vest prisotnih, »Pomembno je kolektivno sprejemanje odgovornosti, ki se je ne da oprati z individualizacijo odgovornosti in pošiljanjem zločincev v Haag. Odgovornost se ne neha takrat, ko pade volilni listek v škatlo. Politični izbor večine v vsaj treh državah v regiji, je pripeljal do situacije, ki se je zgodila. Te vzročne verige ljudje ne želijo spevideti.«

Misel, vredna razmisleka med čakanjem na predčasne volitve.

*

V Mladinskem gledališču sem spoznal ljudi, o katerih sem bral - akterje, ki so spremenili gledališko pokrajino. Nika Goršiča, ki je igral v Rističevi Missi in a minor, ki je meddrugim prejela grand prix na Bitefu, Dragico Potočnjak, Uroša Mačka, ki je igral z Draganom Živadinovim, druge, ki so sodelovali s Tomažem Pandurjem. Živa gledališka tradicija se je razgrnila pred mano. Ti igralci so fantastični, ker so šli skozi različne režiserske poetike. Zato se predstava kot je Preklet naj bo izdajalec svoje domovine ne bi mogla zgoditi nikjer drugje, saj nosi pečat teh igralcev. Zame je najbolj zanimiv zadnji del predstave, ki pokaže odnose v samem kolektivu in vključuje zgodovino Slovenskega mladinskega gledališča, kot najbolj avantgardnega gledališča v skupni državi.