Tiskane izdaje
Danes ni lahko šokirati velemestnega občinstva, toda scenografska in koreografska domišljija Khana in njegove Akram Khan Company v predstavi iTMOi (in the mind of Igor) občinstva niti malo ne pustita hladnega.
Predstava je nastala, ko je plesna hiša Sadler's Wells, ena vodilnih svetovnih ustanov za mednarodne plesne projekte, kot navdih predlagala Khanu Posvetitev pomladi.
Khan je kot ponavadi poskušal ujeti duha Stravinskega in ga interpretirati po svoje. K sodelovanju je povabil tri skladatelje, Nitina Sawhneyja, Jocelyn Pook in Bena Frosta, da bi ustvarili različne glasbene zgodbe.
»Skrivnost predstave je v tem, da mi je s sodelavci uspelo poskrbeti, da se skladatelji nikoli niso srečali,« je Khan nasmejal novinarje med pogovorom pred avstrijsko premiero. »Nisem hotel, da bi razumeli razmišljanje drug drugega, hotel sem tri različne glasbene svetove,« je pojasnil Khan.
Razkrivanje skrivnosti nerazumljive logike
Khan se je rodil leta 1974 v Wimbledonu pri Londonu v družini po rodu iz Bangladeša, zato se je kot otrok začel učiti tradicionalnega indijskega plesa katak. Pri trinajstih letih je sodeloval pri predstavi Mahabharata Petra Brooka in njegove Shakespeare Company. Po študiju plesa v Leicestru in Leedsu ter sodelovanju z Anne Tereso De Keersmaeker pri projektu X-Group v Bruslju je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja nastopal tudi samostojno.
Leta 2000 je ustanovil svojo Akram Khan Company, ki od leta 2002 uprizarja tudi daljša plesna dela. Njegove stvaritve so močno odmevale po svetu in prejele številna priznanja. Britanska kraljica mu je podelila priznanje »člana Britanskega imperija«, s katerim ne nagrajuje samo zaslužnih državnih uslužbencev, ampak tudi mednarodno uspešne kulturne delavce (prejeli so ga tudi Beatli).
Na letošnjem ImPulsTanzu je Akram Khan Company pred predstavo iTMOi izvedla še svojo prejšnjo celovečerno predstavo, Khanovo samostojno izvedbo DESH (domovina v bengalščini). To je doslej najosebnejše Khanovo odrsko delo, ustvarjeno na podlagi vtisov iz domovine njegovih staršev.
Za predstavo je s sodelavci prvič odpotoval v Bangladeš, da bi se pogovarjal z ljudmi različnih poklicev, pridobival vtise in vsak dan s svojo skupino razpravljal o vonjih, okusih, barvah, doživetjih in mitih v deželi, v kateri je mogoče neposredno doživeti nasprotja med največjo revščino in najsodobnejšimi tehnologijami.
V tej predstavi Khan spretno pleše ob živahni scenografiji, se srečuje s sloni, pleza po drevju in na druge načine prikazuje življenje v državi, ki se je morala spoprijemati s številnimi nesrečami. Strokovnjaki predvidevajo, da se bo Bangladeš med prvimi znašel v težavah zaradi dvigovanja morske gladine. Skratka, DESH je večplastna zgodba o človeku, ki poskuša vzpostaviti ravnotežje v nestabilnem svetu.
V predstavi iTMOi pleše enajst plesalcev in plesalk, Khan pa dokazuje, da je nadarjen tudi kot režiser in da se mu vizualna razsežnost predstave ne zdi nič manj pomembna od glasbeno-plesne razsežnosti.
Močne podobe, ki jih spremljata glasba (nekoliko manj navdušujoča) ter izjemno čustvena, energična in natančna koreografija, nam razkrivajo bogastvo človeške duše. Predstava prikazuje temne strani človeka – jezo, nasilnost, težnjo po gradnji struktur moči in podrejanju tem strukturam – in njegove svetle strani, denimo čut za estetiko, sočutje, nežnost, ljubezen ...
Khana je pritegnila dinamika, s katero je Stravinski preoblikoval klasični svet glasbe tako, da je vzbudil čustva z vzorci, ne pa z izrazi. Zanimalo ga je tudi, kako so ti vzorci povezani s konceptom ženske, ki pleše do smrti. »Glasba Stravinskega ni kompleksna, vendar ni mogoče razumeti njene logike, saj je podobna naravi, katere logika je težko prepoznavna,« nam je povedal Khan, ki je iz svoje bogate, arhaične skrinje izvlekel nekaj, s čimer nam je pokazal, kako je mogoče razumeti reze v zavesti, smrt telesa in rojevanje duše.
Petinšestdesetminutna predstava se konča z nihanjem nihala, veliko zadimljeno kroglo, ki peklensko grozi navzočim na odru.
