Tiskane izdaje
»Slovenske drame so žive in verodostojne priče našega dejanja in nehanja in nam znajo veliko povedati o naši preteklosti, sedanjosti in prihodnosti,« je zapisala Alenka Goljevšček v uvodu k obsežni knjigi 765 vsebin dram od Jožeta A(brama) do Otona Ž(upančiča), ki jo je leta 2011 izdal tedanji Slovenski gledališki muzej. Vsebine, zelo natančni povzetki skorajda tisoč slovenskih dram od sredine 18. stoletja do danes, so delo, ki si ga komajda lahko predstavljamo; res je nastajalo trinajst let, a je temeljilo na projektu Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike Tarasa Kermaunerja, ki je večji del ustvarjalnega življenja ob poeziji posvetil slovenski dramatiki. Od leta 1968, ko je napisal Trojni ples smrti, svojo prvo študijo o sodobni slovenski dramatiki, do smrti leta 2008 je napisal več kot sto knjig, v katerih se je ukvarjal s slovensko dramatiko. Kljub izjemnemu spominu, razgledanosti po slovenski literaturi, je Kermauner za svoje analize potreboval povzetke dram, in to delo je prepustil ženi Alenki. Skupaj sta torej ustvarila – brez pretiravanja – čezčloveški projekt, ki je prvi in zadnje take vrste na Slovenskem, in verjamem, da tudi v širšem evropskem prostoru.
Nova literarna znanost
Alenka Goljevšček je pisala vsebine dram »od znotraj«, ne kot vsevedna bralka, hkrati je rasla z njimi in se trudila ujeti njihovega duha. Če se je le dalo, je poskusila zapisati vsebine z avtorjevim jezikom. Pri tem je žal ugotovila, da slabo dramo »prepoznaš« že po tem, da se njene vsebine ne da povzeti. A vendar je nastal kompendij, vademekum, ki ni zanimiv le za dijake, če se v srednjih šolah sploh še srečujejo z dramatiko, razen ko gre za naslove, ki jih narekujejo vsakoletne mature, ampak tudi za študente, če jim znajo in hočejo profesorji sploh še predstavljati slovensko dramatiko, ki se je začela leta 1780 z Linhartovo žaloigro Miss Jenny Love; četudi je bila napisana v nemščini, je – tako je trdil Kermauner – prav zaradi tega prva slovenska tragedija, o kateri je Prešeren v Novi pisariji zapisal, da jo tudi potrebujemo.
V tej povezanosti, skupni zavzetosti ustvarjati novo literarno znanost, ki ne bo več temeljila na vnaprej zgrajenih predpostavkah, kot to dela tradicionalna univerzitetna znanost, je Kermaunerja vodilo raziskovanje slovenske literature, zlasti poezije in dramatike, iz spoznanja, da se literarne ideologije izčrpavajo in ugašajo (reizem, ludizem, karnizem, lingvizem …), pri čemer je skušal zgraditi novo znanost, ki jo je imenoval teologija Drugega. Alenka Goljevšček ni bila le njegova desna roka, ampak tudi nenehna sogovornica, ko sta iskala novih poti na polju literarne znanosti. Sama filozofinja po izobrazbi je bila enakovredna partnerica skorajda neverjetni vztrajnosti Tarasa Kermunerja pri izdelavi različnih modelov (modelnih skic) slovenske dramatike. Pri tem se je še posebej posvečal neuprizorjenim, neobjavljenim, pozabljenim dramam, saj je tudi sam verjel, kot tudi Alenka Goljevšček, da so drame živa priča slovenskega duha na poti skozi zgodovino od naroda k naciji.
Par kot SAPO
Alenka Goljevšček je bila avtorica nekaj uspešnih dram, med njimi zlasti drame Pod Prešernovo glavo (1985), uprizorjene v Mestnem gledališču ljubljanskem, ki je tedaj vzbudila marsikateri (ideološki) pomislek, saj je avtorica, dolgoletna profesorica na znameniti Šubičevi gimnaziji, lahko iz prve roke opisala obdobje slovenskega srednjega šolstva, ki je bilo poimenovano kot usmerjeno izobraževanje, hkrati je bila predstava prava uspešnica, saj je bila ponovljena kar stopetdesetkrat, v beograjskem Ateljeju 212 so jo uprizorili z naslovom Pod Krleževo glavo. Leta 1981 je napisala dramo Srečanje na Osojah, ki je bila uprizorjena v SLG Celje. Ob pravljicah, radijskih in televizijskih igrah se je posvečala tudi slovenskemu ljudskemu pesništvu in mitologiji; tako je napisala knjige Mit in slovenska ljudska pesem (1982), Med bogovi in demoni (1988), Pravljice, kje ste? (1991) in New age in krščanstvo (1992), v kateri s stališča krščanstva presoja novodobne »religije«, o katerih meni, da jih lahko dodobra spoznamo in razumemo (če jih moremo razumeti) le s stališča ortodoksij krščanstva.
Taras Kermauner in Alenka Goljevšček sta me vedno spominjala na tiste ustvarjalne (sicer redke) pare, kot sta bila na primer Jean-Paul Sartre in Simone de Beauvoir; bila sta izrazit SAPO, kot je bila Kermaunerjeva kratica za samostojno avtonomno posamezno osebnost, a hkrati skupnost, družina, ki je temeljila in rasla ob spoznanju, da nas delo edino predstavlja in nam omogoča realizacijo v vseh naših psihofizičnih razsežnostih. Stôri, kar drugi ne morejo, je bil njun temeljni zakon. V tem sta bila kar najbolj netipična Slovenca, ki sta že zdavnaj spoznala pogubnosti gentilizma in nacionalizma. Morda je prav zaradi tega Alenka Goljevšček med drugim v uvodu k 765 vsebinam slovenskih dram lahko, morala (?) zapisati tudi misel o Slovencih: »Meče nas od samomorilstva do megalomanije, nimamo pa realnega pogleda o sebi.«
