Tiskane izdaje
Andrés Valdés y Fuentes, rojen leta 1936 v Havani, je bil sprva plesalec, po končani igralski akademiji pa je začel gostovati po svetu. Po prihodu v Evropo se je v Parizu učil pantomime pri enem največjih imen te zvrsti Etiennu Decrouxu in pri Marcelu Marceauju, pri katerem je bil nekaj časa tudi asistent.
Mimi in pantomimi je posvetil svoje življenje. Ker ga je pot zanesla v Ljubljano, kjer je tudi ostal, je v slovenski in tedanji jugoslovanski kulturni prostor prinesel dotlej skoraj neznano umetniško zvrst, so ob njegovem življenjskem jubileju zapisali v Združenju dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS).
V Slovenijo sta ga povabili igralki Lenča Ferenčak in Alja Tkačev, star je bil 27 let. Po štirih dneh je že nastopal na televiziji v oddaji Kulturna panorama. »Po tem nastopu so ljudje začeli pisati, kaj je to, zakaj ne govori, ali je gluhonem, ali je naše gore list, kakšna je to sploh umetnost ... V tistem času so pantomimo poznali samo režiserji in intelektualci,« se spominja Valdés.
Umetnost pantomime je prenašal naprej
Bil je prvi in dolga leta edini pantomimik pri nas. Pantomimo in mimo je poučeval na AGRFT, Baletni šoli v Ljubljani in lastnem Studiu za pantomimo. S svojim znanjem in izkušnjami je obogatil in širil okvire slovenskega kulturnega prostora ter v gibalnih in pantomimskih veščinah izoblikoval tudi marsikaterega dramskega igralca.
Ko se mu je leta 1982 pridružila njegova učenka in kasneje asistentka in sodelavka Jana Kovač Valdés, je v svoj repertoar dodal vrsto uspešnih predstav, namenjenih predvsem odrasli publiki: Črno-belo, Malo za šalo malo zares, Duete in kot rezultat njegove pedagoške uspešnosti predstavo Tišina, smejemo se!. Skupaj z življenjsko sopotnico Jano je ustvaril štiri predstave za otroke – Pravljice iz Bele dežele, Gospodično Semfino in gospoda Mima, Šlik-šlak in nikoli šluk ter Pravljico o črtastem princu. Igral je tudi v filmih in na televiziji, gostoval po Jugoslaviji in tujini.
Za svoje delo je med drugim dobil stanovsko nagrado – bršljanov venec ZDUS za življenjsko delo.
Po oceni režiserja Jana Zakonjška je Valdés s skopimi sredstvi pri predstavah – brez scene, rekvizitov in govora, samo s telesom in preprostim črnim kostumom, ki še bolj poudari obraz in roke – prepričljivo poustvaril ves svet.
Kritičarka Neja Kos pa je o njem zapisala: »Kot malokdo je znal osvetliti pomen splošnih odrskih zakonitosti, prispeval je k razumevanju dramaturgije giba, vpetega v čas in prostor, predvsem pa je poudarjal motiviranost in funkcionalnost plesnega in odrskega giba.«
