Anketa o Kralju Ubuju: Od najčistejše umetnosti do »ždreka« banalnosti

Kako so predstavo v ljubljanski Drami doživeli gledalci – kritiki, ustvarjalci, zvesti obiskovalci gledališča?

Fri, 19.02.2016, 21:00

Nas lahko še kaj vrže s tira?

Na odrih slovenskih gledališč so bili gledalci politično instrumentalizirani v protesno drhal (Rožančeva Topla greda). Prisostvovali so obrednemu klanju kokoši (Jovanovićeva postavitev Pupilije Ferkeverk). Ostali so brez svojih osebnih izkaznic, ker so jim te uničili (25.671 Oliverja Fljića v Kranju). Predstava se je izrodila v besno zmerjanje občinstva (Preklet naj bo izdajalec svoje domovine Oliverja Frljića v Mladinskem gledališču).

Še preden se je do golega slekel igralec Marko Mandić (MandićStroj gledališča Via Negativa itn.), so gledalci že pred desetletji lahko videli gola telesa nekaterih igralcev, med njimi celo Radka Poliča Raca. Tudi na odru Cankarjevega doma se je zvrstil cikel drznih erotično-pornografskih uprizoritev Lepota ekstrema, ko se je bilo mogoče fotografirati med bujnim oprsjem nekdanje porno dive ...

Do Jerneja Lorencija res še nismo doživeli, da bi tisto gledalcu pokazal kar režiser sam, smo pa bili lahko priče, kako je sredi gostujoče predstave berlinskega gledališče Shopping & Fucking v Cankarjevem domu demonstrativno, torej glasno odšel iz dvorane in za sabo celo zaloputnil vrata sam Dušan Jovanović, gledališki prevartnik med prevraniki.

Skratka, odkar v gledališču sedimo na pručkah ali kar golih tleh, od kar nikoli ne vemo, ali ni varneje oditi na predstavo nekaj manj elegantno oblečen, ker nikoli ne veš, kaj vse lahko leti po zraku, odkar v gledališču tudi jemo ali pa se igralci sprehajajo okoli naših iz lukenj molečih glav, odkar pred nami na odru seksajo, se slačijo, mastrubirajo, tulijo na nas in nas zmerjajo ... no, od takrat nas težko kaj še sploh zares vrže iz tira.

Je Lorencijev Kralj Ubu predstava, ki sodi na oder osrednjega slovenskega gledališča? Ali pa hierarhije med gledališči ni, meja med mainstreamom in drugimi tokovi se briše, avantgardistični eksperiment je lahko na katerem koli odru, poslanstvo kulturnih nacionalk pa vprašanje iz nekih drugih časov? O tem smo povprašali tiste, ki so si s teatrom »v oddaljeni bližini«.

Zala Dobovšek, gledališka kritičarka:

Lorencijev Kralj Ubu je uprizoritev, ki spada točno na oder SNG Drama Ljubljana. Projekta ne razumem kot eksperiment, temveč kot nujni princip sodobnega uprizarjanja in progresivnega razumevanja gledališča, ki prebija ali vsaj problematizira ustaljene sisteme izvajanja (igralcev), zaznave (občinstva) in identitete (institucije).

Zato postavitve ne bi smeli dojemati kot kakšno hudo revolucijo (čeprav to v nekem kontekstu vsekakor, žal, še vedno je), ampak jo sprejeti kot povsem logičen pojav, ki je v imenu napredka »spodnesel tla« tako izvajalcem kot gledalcem in jih potisnil v nepričakovano. Tveganje, načelnost, prvinskost in ranljivost delajo gledališče nenadomestljiv medij – in kdo, če ne narodna gledališča, naj opominjajo na to. Pomislek, ali so s to uprizoritvijo kakšnemu drugemu »alternativnemu« gledališču odvzeli pozornost/status, je na tem mestu popolnoma odveč.

Nika Arhar, gledališka kritičarka

Zaradi nekaj močnih, politično nekorektnih prizorov, ki gledalca brcnejo direktno v drobovje, je Kralj Ubu pristal v središču pozornosti. Vprašanje o primernosti takšne uprizoritve na odru ljubljanske Drame je pomenljivo: gre za z nedavno Prešernovo proslavo navdihnjeno pompoznost ali za resno namigovanje, da je »hram nacionalne kulture« treba braniti pred neženiranimi ustvarjalci (da ne rečem ograditi pred vsem, kar ni »prava umetnost«) ali je občinstvo tega gledališča tisto, ki ga moramo zavarovati z njemu sprejemljivo gledališko iluzijo (vključno z iluzijo družbenokritičnega večera)?

Nujno preizpraševanje lastne identitete lahko poteka tudi v komunikaciji z gledalci in dosežek Kralja Ubuja je prav v njegovi zarezi v konvencije gledališke institucije in pričakovanja njenih obiskovalcev. V slovenskem gledališču danes redkokatera uprizoritev gledalce vrže iz udobja neproblematične izkušnje, kar je vsekakor pozitiven in potencialno produktiven eksces. A izpostavljanje pozitivnega preboja preusmerja pozornost od udejanjanja te potencialnosti, namreč kaj je nelagodje, ko se po koncu uprizoritve utiša, sploh proizvedlo, kakšni so njegovi učinki?

Kralj Ubu je v svojem popolnem utelešenju principa dramske predloge pravzaprav bolj klasičen, kot se zdi; zaradi vanjo vpisanega duha cinično pristopa do gledaliških konvencij in konvencij javne reprezentacije ter jih učinkovito postavlja pod vprašaj, ne vzpostavlja pa dialoga z drugimi vidiki aktualne družbene realnosti, ki jih eksplicitno postavlja za vsebino posameznih prizorov.

Posnetek nepredelanih vsebin je ob banalnosti in absurdnosti teh mešanica zabavljaškega, posmehljivega, didaktičnega, moralističnega in kritičnega odnosa, ki ne razpira notranje konfliktnosti glede teh vsebin –ne spodbuja razmisleka o ubujevstvu, ki ga živimo – temveč izkušnjo usmerja predvsem v konfliktnost ob dejstvu, da to ubujevstvo tako odkrito gledamo na odru. Ta odrska zabava politične nekorektnosti tako dialog z realnostjo vzpostavlja zgolj zaradi konteksta, v katerem se odvija.

Slavko Pezdir, gledališki kritik:

Za moje doživetje in razumevanje eksemplarično narcisoidne artistične ekshibicije Kralj Ubu »po motivih Kralja Ubuja Alfreda Jarryja ; zbrana dela kolektiva Ubu« v režiji Jerneja Lorencija je ključnega pomena zadnji prizor, v katerem razigrani artisti postavijo neposredno pred oči avditorija močno povečan fotoakt razgaljenega režiserja uprizoritve.

Cesar (režiser/avtor/umetnik/stvarnik odrske ekshibicije) je torej nag, klavrno ubog in nemočen pod neobvladljivo povodnijo ubujevskega »ždreka«, s katerim nas vse bolj omamlja, uspava in mrtviči tudi sodobna medijska industrija zabave in pozabe. Umetnik/režiser je očitno zmožen in voljan omenjeni »ždrek« le nesramno posmehljivo, cinično in sarkastično citirati ter reprezentirati na odru.

Ni pa pripravljen do njega vzpostaviti nujne kritične in kreativne distance, iz katere bi šele mogel in moral ustvariti ter umetniško izjedriti vrednejšo in tehtnejšo estetsko resničnost ter jo ponuditi sodobnemu informacijsko prezasičenemu in idejno zmedenemu gledalcu vsaj kot nežno slutnjo možnosti odrešilnega vzpona iz »ždreka« vsakdanjih banalnosti in bizarnosti.

Mitja Rotovnik, nekadnji direktor CD:

Še vedno mislim, da mora umetnost zablode in tegobe življenja pregnesti, urediti, nadgraditi in nas s svojim sporočilnim instrumentarijem ter izvirnim estetetskim pristopom zadeti v živo, ne pa zgolj verbalno prenašati oziroma odslikavati splošna in posebna znana dejstva. Gledališki uprizoritvi Ubuja to ni uspelo, zato je ostala na ravni neokusne kolektivne stand-up komedije, ki ne sodi v nacionalni teater. V umetnostnem pogledu sem zelo vulgarno in dramaturško povsem razsuto predstavo doživel kot kič.

Primož Vitez, prevajalec Kralja Ubuja Alfreda Jarryja:

Med literaturo in gledališčem ni enačaja. Imata pa razmerje, ki temelji na avtentični gradnji izvirnih fikcijskih svetov, kjer v najboljših primerih ne gre za posnemanje resničnosti, temveč za vsak hip novo iluzijo, za novo, še nespoznano resničnost, ki nikoli ni stvar udobja. Lorencijeva gledališka gesta je utemeljena na sugestivnih podobah, vzraslih iz domišljije, ki se utegne zazdeti skrajno razbrzdana, pa je v njej razbrati trdno miselno disciplino.

Lahko je vse to navidez poljubno, celo objestno, a umetnina lahko nastane brez načrta, kot kompleksna celota nepreračunljivih izraznih potez. Reflektirano, na poznavanju tradicij osmišljeno kršenje vseh mogočih konvencij (socialnih, gledaliških, tekstovnih itd. itd.), prežeto z avtorsko enkratnostjo, je najčistejša umetnost, ki nikoli v zgodovini ni zgolj ugajala ali zgolj iritirala, temveč je njena bistvena družbena zasluga ta, da povzroča miselne reakcije. Nacionalne umetniške ustanove naj bi imele podobno vlogo.

Jaroslav Skrušny, prevajalec, publicist:

Vajeni smo že, da si režiserji »v ustvarjalnem procesu nastanka predstave« skupaj z igralci in dramaturgi na novo izpisujejo izvorno dramsko besedilo, ga po svoje predelujejo, krajšajo, premetavajo, dopisujejo in na novo lepijo v skladu s svojim »performativnim konceptom«, a tokrat je šel Lorenci čez rob sprejemljivega: oder nacionalnega teatra je ponižal v burkaško, spektakelsko estrado komercialne všečnosti in aktualistične plehkosti, avantgardistično predstavo gledališča absurda in sprevrnjene racionalistične logike je degradiral v tretjerazredne kabaretske točke provincialnega zabavišča, bistroumne nesmisle črnega humorja je v slogu vulgarnih televizijskih resničnostnih šovov sploščil v ceneno zabavljaštvo z žgečkljivimi namigi na plehke aktualnosti iz dnevno političnega življenja in si pri tem pomagal z najbolj zlajnanimi obrazci in sintagmami iz vladajočega žargona pravšnjosti in politične korektnosti.

Igralske prvake slovenskega narodnega gledališča je ponižal na banalno raven kabaretnih burkačev in medijskih zabavljačev; kontestatorsko, subverzivno, inventivno, v neznana obzorja uprizoritvenih umetnosti naperjeno odrsko grotesko z avantgardnim nabojem umetnostnega modernizma, ki se je napovedovala z Jarryjevim Kraljem Ubujem in obrodila bohoten mnogovrstni sad modernega gledališča – od dadaističnih kolažnih ekstravaganc in formalno drznih provokacij do odštekanih nadrealističnih prodorov v svet oniričnih izmišljij in samodejnih miselnih asociacij, od gledališča telesa in krutosti Antonina Artauda do absurdnih besednih akrobacij in govornih prekucij Eugena Ionesca –, je tokratna uprizoritev na odru ljubljanske Drame grobo sprevrgla v kričavo parado režiserjeve narcistične samovolje in prostaškega glumaškega postavljaštva. Ta teater ne nastavlja več zrcalne podobe sprevrženi spaki sodobnega sveta, ampak to spačeno sprevrženost soproizvaja

Majda Širca, novinarka, nekdanja kulturna ministrica:

V Albertini, ključni dunajski nacionalki, je trenutno razstava sodobne uporniške japonske fotografije ki bi jo po logiki delitve začrtanega ozemlja prej pričakovali v bližnjem MuseumsQuartieru. Ko je Armani oblekel renesančne kipe v Uffiziju, se ni sprožalo vprašanje, zakaj ne razstavljata na sejmu. Ko gre za postavljanje reflektorjev na lastne hiše in obisk v njih, je začrtanih in za-žicanih terenov vse manj. Jasne meje ostanejo tam, kjer so dolžnosti enih, običajno nacionalk, nedvoumne: raziskovanje, arhiviranje, zbiranje, razvoj slovenskih del itd.

A vendarle: bi npr. Basquiat prišel do velikih mednarodnih galerij, če ne bi prej v anonimni undergraund punk poziciji »mazal« zidove s svojimi grafiti? Je bil boljši na ulici ali v soju galerij? Pravilo prehajanja iz OUT v IN je večno: da lahko vstopiš noter, moraš premikati zunaj. Biti zunaj inštitucij, opaznosti, potrditve in varnosti je težje, a je konceptualno močnejše. Ko si noter, pa je težje na drugačen način.

Takrat moraš namreč znati obdržati subverzivnost, ekspresivnost in še pridelati dodano vrednost. Lorenciju je to uspelo in ni mi bilo mar, ali njegova demontaža sodi na tiste ali na druge deske. Igralska (in druga) potenca je bila tako močna, da se o poziciji njihovega izrekanja nisem spraševala. Kot se nisem o Laibachih, ko so prvič nastopili s Slovensko filharmonijo.

Prijavi sovražni govor