Tiskane izdaje
Je Lorencijev Kralj Ubu predstava, ki sodi na oder osrednjega slovenskega gledališča? Ali pa hierarhije med gledališči ni, meja med mainstreamom in drugimi tokovi se briše, avantgardistični eksperiment je lahko na katerem koli odru, poslanstvo kulturnih nacionalk pa vprašanje iz nekih drugih časov? O tem smo povprašali tiste, ki so si s teatrom »v oddaljeni bližini«.
Zala Dobovšek,
Lorencijev Kralj Ubu je uprizoritev, ki spada točno na oder SNG Drama Ljubljana. Projekta ne razumem kot eksperiment, temveč kot nujni princip sodobnega uprizarjanja in progresivnega razumevanja gledališča, ki prebija ali vsaj problematizira ustaljene sisteme izvajanja (igralcev), zaznave (občinstva) in identitete (institucije).
Zato postavitve ne bi smeli dojemati kot kakšno hudo revolucijo (čeprav to v nekem kontekstu vsekakor, žal, še vedno je), ampak jo sprejeti kot povsem logičen pojav, ki je v imenu napredka »spodnesel tla« tako izvajalcem kot gledalcem in jih potisnil v nepričakovano. Tveganje, načelnost, prvinskost in ranljivost delajo gledališče nenadomestljiv medij – in kdo, če ne narodna gledališča, naj opominjajo na to. Pomislek, ali so s to uprizoritvijo kakšnemu drugemu »alternativnemu« gledališču odvzeli pozornost/status, je na tem mestu popolnoma odveč.
Nika Arhar,
Zaradi nekaj močnih, politično nekorektnih prizorov, ki gledalca brcnejo direktno v drobovje, je Kralj Ubu pristal v središču pozornosti. Vprašanje o primernosti takšne uprizoritve na odru ljubljanske Drame je pomenljivo: gre za z nedavno Prešernovo proslavo navdihnjeno pompoznost ali za resno namigovanje, da je »hram nacionalne kulture« treba braniti pred neženiranimi ustvarjalci (da ne rečem ograditi pred vsem, kar ni »prava umetnost«) ali je občinstvo tega gledališča tisto, ki ga moramo zavarovati z njemu sprejemljivo gledališko iluzijo (vključno z iluzijo družbenokritičnega večera)?
Nujno preizpraševanje lastne identitete lahko poteka tudi v komunikaciji z gledalci in dosežek Kralja Ubuja je prav v njegovi zarezi v konvencije gledališke institucije in pričakovanja njenih obiskovalcev. V slovenskem gledališču danes redkokatera uprizoritev gledalce vrže iz udobja neproblematične izkušnje, kar je vsekakor pozitiven in potencialno produktiven eksces. A izpostavljanje pozitivnega preboja preusmerja pozornost od udejanjanja te potencialnosti, namreč kaj je nelagodje, ko se po koncu uprizoritve utiša, sploh proizvedlo, kakšni so njegovi učinki?
Kralj Ubu je v svojem popolnem utelešenju principa dramske predloge pravzaprav bolj klasičen, kot se zdi; zaradi vanjo vpisanega duha cinično pristopa do gledaliških konvencij in konvencij javne reprezentacije ter jih učinkovito postavlja pod vprašaj, ne vzpostavlja pa dialoga z drugimi vidiki aktualne družbene realnosti, ki jih eksplicitno postavlja za vsebino posameznih prizorov.
Posnetek nepredelanih vsebin je ob banalnosti in absurdnosti teh mešanica zabavljaškega, posmehljivega, didaktičnega, moralističnega in kritičnega odnosa, ki ne razpira notranje konfliktnosti glede teh vsebin –ne spodbuja razmisleka o ubujevstvu, ki ga živimo – temveč izkušnjo usmerja predvsem v konfliktnost ob dejstvu, da to ubujevstvo tako odkrito gledamo na odru. Ta odrska zabava politične nekorektnosti tako dialog z realnostjo vzpostavlja zgolj zaradi konteksta, v katerem se odvija.
Slavko Pezdir,
Za moje doživetje in razumevanje eksemplarično narcisoidne artistične ekshibicije Kralj Ubu »po motivih Kralja Ubuja Alfreda Jarryja ; zbrana dela kolektiva Ubu« v režiji Jerneja Lorencija je ključnega pomena zadnji prizor, v katerem razigrani artisti postavijo neposredno pred oči avditorija močno povečan fotoakt razgaljenega režiserja uprizoritve.
Cesar (režiser/avtor/umetnik/stvarnik odrske ekshibicije) je torej nag, klavrno ubog in nemočen pod neobvladljivo povodnijo ubujevskega »ždreka«, s katerim nas vse bolj omamlja, uspava in mrtviči tudi sodobna medijska industrija zabave in pozabe. Umetnik/režiser je očitno zmožen in voljan omenjeni »ždrek« le nesramno posmehljivo, cinično in sarkastično citirati ter reprezentirati na odru.
Ni pa pripravljen do njega vzpostaviti nujne kritične in kreativne distance, iz katere bi šele mogel in moral ustvariti ter umetniško izjedriti vrednejšo in tehtnejšo estetsko resničnost ter jo ponuditi sodobnemu informacijsko prezasičenemu in idejno zmedenemu gledalcu vsaj kot nežno slutnjo možnosti odrešilnega vzpona iz »ždreka« vsakdanjih banalnosti in bizarnosti.
Mitja Rotovnik,
Še vedno mislim, da mora umetnost zablode in tegobe življenja pregnesti, urediti, nadgraditi in nas s svojim sporočilnim instrumentarijem ter izvirnim estetetskim pristopom zadeti v živo, ne pa zgolj verbalno prenašati oziroma odslikavati splošna in posebna znana dejstva. Gledališki uprizoritvi Ubuja to ni uspelo, zato je ostala na ravni neokusne kolektivne stand-up komedije, ki ne sodi v nacionalni teater. V umetnostnem pogledu sem zelo vulgarno in dramaturško povsem razsuto predstavo doživel kot kič.
Primož Vitez, prevajalec Kralja Ubuja Alfreda Jarryja:
Med literaturo in gledališčem ni enačaja. Imata pa razmerje, ki temelji na avtentični gradnji izvirnih fikcijskih svetov, kjer v najboljših primerih ne gre za posnemanje resničnosti, temveč za vsak hip novo iluzijo, za novo, še nespoznano resničnost, ki nikoli ni stvar udobja. Lorencijeva gledališka gesta je utemeljena na sugestivnih podobah, vzraslih iz domišljije, ki se utegne zazdeti skrajno razbrzdana, pa je v njej razbrati trdno miselno disciplino.
Lahko je vse to navidez poljubno, celo objestno, a umetnina lahko nastane brez načrta, kot kompleksna celota nepreračunljivih izraznih potez. Reflektirano, na poznavanju tradicij osmišljeno kršenje vseh mogočih konvencij (socialnih, gledaliških, tekstovnih itd. itd.), prežeto z avtorsko enkratnostjo, je najčistejša umetnost, ki nikoli v zgodovini ni zgolj ugajala ali zgolj iritirala, temveč je njena bistvena družbena zasluga ta, da povzroča miselne reakcije. Nacionalne umetniške ustanove naj bi imele podobno vlogo.
Jaroslav Skrušny,
Igralske prvake slovenskega narodnega gledališča je ponižal na banalno raven kabaretnih burkačev in medijskih zabavljačev; kontestatorsko, subverzivno, inventivno, v neznana obzorja uprizoritvenih umetnosti naperjeno odrsko grotesko z avantgardnim nabojem umetnostnega modernizma, ki se je napovedovala z Jarryjevim Kraljem Ubujem in obrodila bohoten mnogovrstni sad modernega gledališča – od dadaističnih kolažnih ekstravaganc in formalno drznih provokacij do odštekanih nadrealističnih prodorov v svet oniričnih izmišljij in samodejnih miselnih asociacij, od gledališča telesa in krutosti Antonina Artauda do absurdnih besednih akrobacij in govornih prekucij Eugena Ionesca –, je tokratna uprizoritev na odru ljubljanske Drame grobo sprevrgla v kričavo parado režiserjeve narcistične samovolje in prostaškega glumaškega postavljaštva. Ta teater ne nastavlja več zrcalne podobe sprevrženi spaki sodobnega sveta, ampak to spačeno sprevrženost soproizvaja
Majda Širca, novinarka, nekdanja kulturna ministrica:
V Albertini, ključni dunajski nacionalki, je trenutno razstava sodobne uporniške japonske fotografije ki bi jo po logiki delitve začrtanega ozemlja prej pričakovali v bližnjem MuseumsQuartieru. Ko je Armani oblekel renesančne kipe v Uffiziju, se ni sprožalo vprašanje, zakaj ne razstavljata na sejmu. Ko gre za postavljanje reflektorjev na lastne hiše in obisk v njih, je začrtanih in za-žicanih terenov vse manj. Jasne meje ostanejo tam, kjer so dolžnosti enih, običajno nacionalk, nedvoumne: raziskovanje, arhiviranje, zbiranje, razvoj slovenskih del itd.
A vendarle: bi npr. Basquiat prišel do velikih mednarodnih galerij, če ne bi prej v anonimni undergraund punk poziciji »mazal« zidove s svojimi grafiti? Je bil boljši na ulici ali v soju galerij? Pravilo prehajanja iz OUT v IN je večno: da lahko vstopiš noter, moraš premikati zunaj. Biti zunaj inštitucij, opaznosti, potrditve in varnosti je težje, a je konceptualno močnejše. Ko si noter, pa je težje na drugačen način.
Takrat moraš namreč znati obdržati subverzivnost, ekspresivnost in še pridelati dodano vrednost. Lorenciju je to uspelo in ni mi bilo mar, ali njegova demontaža sodi na tiste ali na druge deske. Igralska (in druga) potenca je bila tako močna, da se o poziciji njihovega izrekanja nisem spraševala. Kot se nisem o Laibachih, ko so prvič nastopili s Slovensko filharmonijo.
