Zgodnjega otroštva v sibirskem Omsku se Anton Bogov ne spomni, prav tako je ostal zelo bled spomin na nekaj let, ki jih je z družino preživel v Alma Ati v Kazahstanu. Z eno izjemo, mama ga je tam vpisala v baletno šolo in mu tako zarisala obris njegovega življenjskega poslanstva.
Sicer ni šlo povsem gladko, tudi nogomet je bil njegova velika ljubezen, vendar ga je nekako premamila mamina obljuba, da si bo – če bo odličen plesalec – lahko ogledal ves svet. Dokončno prelomnico je predstavljalo sodelovanje na baletnem tekmovanju v Varni, kjer sicer ni bil najboljši, zato pa je najboljše iz vsega sveta videl na odru. Odločitev je padla in tisto, česar se loti, želi izpeljati perfekcionistično.
Nekaj časa je preživel na Japonskem, kjer je karierno izjemno napredoval, vendar si ni znal predstavljati, da bi se tam tudi ustalil. Izbral je Maribor, kjer je odplesal vrsto osrednjih vlog iz železnega baletnega repertoarja, zdaj ga je mogoče videti v šestih predstavah, ob 20-letnici njegovega plesnega ustvarjanja pa bo nocoj veliki mednarodni gala baletni večer z naslovom Plesni polet Antona Bogova.
Na plakatu gala baletnega večera v vašo čast pozirate pred kupom obrabljenih plesnih baletnih copatov. So vsi vaši?
Bolj ali manj, poiskali so jih v moji garderobi. Imam pa jih še veliko več, kot je videti na sliki.
Ciklično se pojavljajo teze, da se bliža konec dobe klasičnega baleta. Med zadnjimi je to napovedala Jennifer Homan v svoji knjigi Apolonovi angeli, pravzaprav naj bi se zaton začel že s smrtjo Georgea Balanchina.
Klasični balet je še vedno priljubljen po vsem svetu in ne dvomim, da bo tako tudi ostalo. Pa tudi sicer je to zgolj na videz nekakšna muzejska, statična, zamrznjena forma, vsak, ki mu posveti nekaj več pozornosti, se lahko prepriča, da se kljub klasični koreografiji tehnika in plesni elementi spreminjajo, tudi režija ter nove tehnične multimedijske možnosti prinašajo novo dinamiko.
V dveh desetletjih je bilo veliko povabil za reden angažma v tujini, med drugim so vas vabili v American Ballet Theatre v New Yorku, Bolšoj teater, Danski kraljevi balet, v Miami, tudi v ljubljanskem baletu so vas menda poskušali prepričati, da se mu pridružite. Se vam zdaj zdi, da ste morda naredili napako, da se niste odzvali?
Človek ni nikoli prepričan, če se je pravilno odločil, takrat sem bil še zelo mlad in priznam, da me je bilo tudi nekoliko strah izziva in odgovornosti, lahko pa rečem, da mi ni žal. Predvsem zato, ker mi je tukaj uspelo narediti zelo veliko, veliko vprašanje je, ali bi mi to uspelo tudi drugod. Zavedam se, da je obstajala možnost za drugačno kariero, se pa s tem ne obremenjujem, Maribor mi je dal izjemno podporo, za kar sem tudi hvaležen. Saj človek morda včasih pogreša nekatere prvine velemesta, vendar prav počasni ritem mesta, kot je Maribor, daje priložnost za koncentracijo, da se lahko osredotočiš na projekte.
Verjetno ni nepomembna tudi navezanost na slovansko okolje.
Zagotovo, tukaj in na Balkanu se počutim najbolj domače, že v Avstriji sta mentaliteta ljudi in način dela drugačen.
Niti vaša rodna Rusija vas posebno ne privlači?
Sankt Peterburg je zame najlepše mesto na svetu, sina želim peljati tja na potovanje, ne bi pa tam živel, čeprav je zibelka klasičnega baleta z izjemno tradicijo. Rusija je še vedno sinonim za vrhunske ustvarjalce in poustvarjalce na področju klasične glasbe in seveda tudi baleta, s Putinovo odločitvijo, da se vrhunskim umetnikom, predvsem plesalcem, dvignejo plače, da ne bi več tako množično odhajali v tujino, pa se je uredil tudi njihov finančni status.
Če pustimo ob strani politične razdore, se zdi tudi na področju kulture velika škoda, da se je med Evropo in Rusijo znova zagrnila železna zavesa.
Spor me izjemno žalosti, vendar je položaj veliko bolj zapleten, kot je to videti na prvi pogled. Tukaj gre za veliko globalno politično šahovsko partijo, kjer je težko razločiti, kdo je v tej igri zgolj kmet na šahovnici in kdo so trdnjave, lovci, kralji in kraljice.
Mariborski balet se je v zadnjih letih razdelil na dva programska segmenta, sodobnejši koreografiji se posveča Edward Clug, klasični pa predvsem Valentina Turcu. Se vam zdi takšna razdelitev optimalna?
Mislim, da je to dobra rešitev. Če bi šlo za konkurenčnost, bi imel pomisleke, tako pa lahko oba principa eksistirata vzporedno in lahko vsak zadovolji svoje ambicije in preference. Sam sem zavezan predvsem klasičnemu baletu in se ne čutim zapostavljenega, tako tradicija kot sodobnejši prijemi so pomembni za vitalnost plesne scene. Sam se označujem za konservativnega, nisem prepričan, da je treba z radikalnimi prijemi sesuvati odrsko iluzijo in se čim bolj približevati realnosti, ta distinkcija med občinstvom in nastopajočimi mora ostati, ljudje potrebujejo pravljične zgodbe, ki so povsem drugačne od njihovih vsakdanjih izkušenj.
Ste se kdaj počutili kot ujetnik kakšne vloge? Grk Zorba, kjer plešete Johna, je postal zaradi številnih ponovitev za marsikoga skoraj sinonim za vas.
Teh težav nimam, spet moram poudariti, da se ravnam predvsem po željah občinstva – če se bo to naveličalo ali če jaz ne bom mogel več optimalno odplesati vloge, bo čas za spremembo. In vsaka vloga je izziv, recimo v Don Kihotu lahko za spoznanje lažje izrazim vso paleto čustev, medtem ko je v vlogi princev plesalec bolj omejen na eleganco gibov, čeprav je tudi tukaj treba izraziti vzvišeno prezenco lika.
S svojo plesno akademijo ste začrtali tudi pedagoško kariero?
Slovenski baletni umetnosti želim dati svoj prispevek tudi na izobraževanju mladih plesalcev, čeprav se zavedam, da biti vrhunski plesalec ne pomeni, da si tudi vrhunski pedagog. Smo na dobri poti, odziv je zelo spodbuden, tudi prvi rezultati se po štirih letih že kažejo.
Imate podobne probleme kot druge plesne izobraževalne institucije, kjer je fantov le za vzorec?
Da, to je problem, vendar se lahko pohvalim, da se je letos vpisalo kar osem fantov, kar je, recimo, več kot na mariborskem konservatoriju, kjer imajo povsem drugačne delovne razmere. To se mi zdi zelo pomembno, čutim se poklicanega predvsem za izobraževanje moških plesalcev.
Vas pa nikoli niso zamikali lastni koreografski projekti?
Ne, takšnih ambicij nikoli nisem imel. Odplesal sem, recimo, deset različnih različic Labodjega jezera ali Giselle in nekako se mi ne zdi, da bi bil poklican, da napravim še eno različico. Sem pa ponosen, da lahko tako rekoč čez noč vskočim v katero koli produkcijo, saj obvladam skoraj celoten klasični repertoar. Zelo pa cenim delo Valentine Turcu, ki ji je uspelo oblikovati nekakšen svoj neoklasični slog, v katerega je vnesla nove prvine in pridih sodobnega, kar je zelo všeč tudi občinstvu.
Na današnji gala baletni večer prihaja nekaj izjemnih plesalcev, med drugim iz Sankt Peterburga, Stuttgarta, Dunaja, New Yorka ...
To so plesalci in plesalke, s katerimi sem sodeloval v svoji karieri. Povabilo so sprejeli, s čimer so me nekako počastili, kar si štejem v veliko čast.
Program ste sestavili vi?
Da, s sodelovanjem z Edwardom Clugom in plesalci.
Kot kaže, gre za svojevrsten kolaž različnih baletov z ekshibicijskim značajem. Verjetno imate tukaj precej izkušenj zaradi sodelovanja pri projektih Roberta Bolleja.
Danes smo priča hitremu tempu, občinstvo ima rado krajše zaokrožene sekvence, tukaj bomo združili klasični, neoklasični in sodobni program.
Nogomet vam je očitno še vedno pri srcu. Navijate za Maribor?
Za Maribor, kot vidite, imam tudi vijolično zapestnico, pa tudi za madridski Real. Predvsem zato, ker ne igrajo zgolj za rezultat, temveč sta jim pomembni tudi lepota in atraktivnost igre, skratka, igrajo predvsem za gledalce. In tukaj vidim vzporednico z mojim delom, tudi jaz plešem predvsem za občinstvo.