»Ata Ubu, vi ste res en grozen lopov«

V zbirki Kondor končno zbrani ubujevski teksti Alfreda Jarryja, na odru ljubljanske Drame pa nocoj premiera uprizoritve po motivih njegovega Kralja Ubuja

Sat, 30.01.2016, 12:00
Kralj Ubu ali Poljaki (odlomek)

 

Ata Ubu: Ždrek.

Mama Ubu: Ata Ubu, vi ste res en grozen lopov.

Ata Ubu: Mama Ubu, vrat vam bom zavil.

Mama Ubu: Meni ne, ata Ubu, komu drugemu bi ga pa lahko.

Ata Ubu: Prmej sveča špičasta, da ne razumem.

Mama Ubu: Kaj, ata, ste vi zadovoljen s tem, kar ste?

(prevod Primož Vitez)

Pred letom dni smo na velikih­ oglasnih panojih srečevali v bitkah življenja prekaljene bradate moške obraze, ki so napovedovali premiero Homerjeve Iliade. Po letu dni se je fokus spustil na kosmate, med njimi tudi obilne in večinoma moške trebuhe in eno zadnjico,­ ki napovedujejo nocojšnjo premiero Kralja Ubuja – uprizoritve po motivih istoimenske drame Alfreda Jarryja. Obe je režiral trenutno eden avtorsko najmočnejših slovenskih gledaliških režiserjev – Jernej Lorenci.

Francoski pisatelj in dramatik ­Alfred Jarry (1873–1907), ki leži v do danes neoznačenem grobu na predmestnem pariškem pokopališču Bagneux, je znan predvsem kot pisec groteskne in satirične farse o Kralju Ubuju, stampedne komedije in apokaliptične burke o neizmerni­ človeški zlobi in pohlepu.

To je eno najizvirnejših dramskih besedil, ki je tako rekoč sprožilo gledališče 20. ­stoletja in njegova nadrealistična, futuristična in druga avantgardna poglavja, še zlasti pa je bilo predhodnik gledališča ­absurda. Ali drugače, Jarryjev ubujevski dramski cikel, ki ga sestavljajo štirje ­teksti, je nekakšna zgodovina tega, kar mu je šele ­sledilo.

Ubu ni ravno stalni gost slovenskih poklicnih gledališč. Glede na dostopne podatke (sigledal.org) je bil nazadnje uprizorjen leta 2002 v Slovenskem mladinskem gledališču, kjer ga je režiral Vito Taufer, odigral pa Janez Škof. Še slabše se godi knjižnim prevodom Jarryjevih del. Pravzaprav je kar šokantno, da šele 120 let po prvi uprizoritvi prvega Ubuja, ki je bila 10. decembra 1896 pred razjarjenim občinstvom v pariškem gledališču Théâtre de l'Oeuvre, v slovenščini dobivamo prvi samostojni knjižni prevod kateregakoli Jarryjevega dela.

Pod zbirnim naslovom Ubu, ki vsebuje vse štiri ključne tekste (Kralj Ubu ali Poljaki, Rogati Ubi ali Poliedri, Vklenjeni Ubu ter Ubu na hribčku), je te dni izšel kot prva knjiga v letošnjem jubilejnem, šestdesetem letu elitne zbirke Mladinske knjige Kondor. Besedila je prevedel Primož Vitez, ki je tudi avtor izčrpne ter interpretativno bogate spremne besede.

Od najstniške farse do kapitalnega teksta

Tisto, kar je Jarry pozneje naslovil Kralj Ubu ali Poljaki, je prvotno nastalo kot farsa duhovitega mladega šolarja Charlesa Morina, Jarryjevega sošolca na liceju v Rennesu. Vzrok za to farso, naslovljeno Poljaki, je bil nepriljubljeni učitelj fizike, ki ga je Morin prikazal kot poljskega kralja, nekakšnega Macbetha, ki zavzame prestol s pobojem kraljevske družine in zavlada kot brezobziren in pohlepen oblastnik, dokler se mu ne maščuje sin ubitega kralja in ga prežene iz države. Petnajstletnega Jarryja je besedilo povsem prevzelo in si ga je v nekem smislu tudi prisvojil.

Na njegovi osnovi je stesal lik skopega, požrešnega, razbrzdanega, oholega in strahopetnega, pa tudi fizično grdega in trebušastega Ubuja, prek njega pa sramotil despotizem, pehanje za močjo in oblast, družbene institucije in ­puhlo malomeščanstvo.

Eksistenca zlita z umetniškim delom

Kot je na predstavitvi nove uprizoritve poudaril tudi Primož Vitez, sodi Alfred Jarry med ustvarjalce, pri katerih je bila njihova eksistenca močno zlita z njihovim umetniškim delom. Doživel je komaj 34 let, ob krstni uprizoritvi Ubuja jih je imel rosnih 23, s svojim »neprilagojenim«, ekscentričnim obnašanjem, umetniškimi idejami in dejanji pa je ves čas razburjal javnost, saj je z njimi rušil vsa takratna merila socializacije, še zlasti vrednote, ki so usmerjale gledališče in literaturo. Družil se je z umetniki in intelektualci pariških salonov, med njimi z Mallarméjem, živel skromno in pomanjkanja polno življenje nerazumljenega bohema.

Za dešifriranje njegovega dela oziroma avtorskega kreda je še zlasti pomembna kompleksno zgrajena in refleksivna romaneskna pripoved Dejanja in mnenja doktorja Faustrolla, 'patafizika, ki jo je napisal leta 1898, pri 25 letih, a je v knjižni izdaji prvič izšla šele po njegovi smrti leta 1911. V njej je izpričal svoja filozofska stališča, predvsem pa na neki način izumil logiko absurda, ki jo je označil za 'patafiziko. Bil je umetnik pred svojim časom, v svojem delu pa je problematiziral tudi mesto umetnosti – vprašanje, ki se danes ne zdi nič manj relevantno kot pred dobrim stoletjem. Za Jarryja je namreč umetnost esencialno prizorišče človekove svobode.

Od dreksa do ždreka

Bil je jezikovni inovator, ki je svojo literaturo gradil kot mozaik jezikovnih ravni in registrov, jemal iz visoke francoščine in se spustil v njeno najvulgarnejše podzemlje. Njegov literarni zapis je obenem urejeni kaos in kaotična­ urejenost.

Kralj Ubu se začne z znamenito uvodno izjavo naslovnega protagonista, ki se v francoščini glasi: »Merdre.« Vitez jo označi za Jarryjev poetični grb, pojmovno sidro, »s katerim je mogoče povezati ves Jarryjev opus, z ubujevskim ciklom pa se naravnost identificira in do neke mere celo pojasni njegovo poetično podobo«.

Osnova besede je povsem običajen francoski pojem merde, torej drek, sranje. Z dodatkom še enega r-ja pa beseda, seveda v francoskem jeziku, pridobi onomatopoetsko moč nekakšnega stalnega Ubujevega grgranja in brbotanja – Vitez to opiše kot »aktualizacijo čistega zvočnega smisla ubujevskega sveta«, ki je »utelešen tako, da zvok že sam nosi vse mogoče pomene, ki ta svet sestavljajo«. Obenem beseda merdre pojem sranja stopi s pojmom žretja – Franc Ubu je nenasiten, požrešen, poln prebavnih človeških zvokov, neprestano konzumira in neprestano izloča, definira ga en sam nenasitni imperativ – še!

Njegova oblast je scela arbitrarna, posledično seveda popolnoma absurdna in infantilna, Ubu nima nobenega občutka za drugega, je brez kakršnekoli empatije, samo hlasta ne glede na vse. »Pohlep je dober,« je stoletje pozneje Hollywood spregovoril prek Gordona Gekka, te manekensko zdizajnirane različice Ubuja s konca 20. stoletja.

V slovenskem jeziku je »merdre« dobil nekaj različic: Aleš Berger je za uprizoritev v MGL (1996) v režiji Bojana Jablanovca besedo prevedel kot »dreks«, Primož Vitez v svojem prvem prevodu za Tauferjevo uprizoritev kot »srranje«, tokrat se je odločil za zelo posrečen in luciden »ždrek«. V spremni besedi prevajalec navaja, da gre avtorstvo za izraz igralki in prevajalki Vesni Marii Maher, ki naj bi ždrek izumila že konec osemedesetih let na gledaliških počitnicah v Avignonu: »Ob iskreni zahvali zanj si ždrek v slovenskem Ubuju nepreklicno prisvajam in ga neženirano podpisujem«, zapiše Vitez. To je seveda zelo jarryjevska gesta. Navede pa Vitez v zvezi s tem še simpatično anekdoto: »V izteku poletja 2015 sem pred Filozofsko fakulteto v Ljubljani srečal nekdanjega profesorja teorije in zgodovine drame Lada Kralja in mu predočil prevajalski problem merdre. Profesor je s čudovito hitrostjo ponudil drerk, ki je zvenel odlično, a žal le iz njegovih ust: Lado Kralj ima to govorno posebnost, da slovenski r izgovarja po francosko.«

Kako ujeti Jarryjevega duha

Naj bo torej Jarryjevo pojmovno sidro v slovenščini dreks, srranje, drerk ali ždrek, pa tokratna uprizoritev Ubuja za podlago ni vzela besedila kot celote, ampak je nastala po motivih te drame. Z besedami Jerneja Šugmana, Kralja Ubuja: »Najprej smo se ukvarjali s samim tekstom, ki pa je vprašanja le odpiral, nanja ni dajal nobenih odgovorov ali zaključkov. Potem smo dali tekst na stran in se vprašali, kdo je Jernej [Šugman] Ubu, kdo je Klemen [Slakonja] Ubu, kdo je Nina [Valič] Ubu, kdo je Bojan [Emeršič] Ubu ... Skratka, zagrabili smo svobodo, ki jo je tudi Jernej [Lorenci], ko je svobodno ukradel Jarryjevo igro.« Igralci – več kot trideset likov je reduciranih na sedem vlog – v uprizoritvi tako govorijo svoje besedilo.

Lorenci se je bolj kot v Jarryjev tekst »zaljubil v njegovo življenje. Vprašanje, ki me je vznemirilo, je bilo predvsem, kdo smo mi, ki ustvarjamo to predstavo tu in zdaj. Besedilo smo tako postavili na stran in iz njega jemali predvsem njegovega duha, principe, možne mišljenjske oblike. To se mi zdi zelo jarryjevsko. Menim, da nam je tega duha uspelo uprizoriti, a seveda v sedanjiku. Tako kot se tudi Ubu skozi Jarryjeve tekste ves čas sam ustvarja, smo skušali delovati tudi pri nastajanju te uprizoritve.« Za Lorencija Jarry izpisuje »žlahtno nesramnost sveta«, ki se brezsramno pretvarja. Lahko bi rekli, da mu nič človeškega ni tuje. In tudi v tem je, kot pronicljivo zapiše Vitez, Kralj Ubu izrazito humanističen tekst.

Pri uprizoritvi je sodelovala tako rekoč stalna Lorencijeva posadka, dramaturg Matic Starina, scenograf Branko Hojnik, kostumografka Belinda Radulović, avtor glasbe Branko Rožman, oblikovalec luči Pascal Mérat in koreograf Gregor Luštek. Poleg omenjenih igralcev nastopajo še Jurij Zrnec, Sabina Kogovšek, Boris Mihalj ter kot gosta Gregor Zorc in Žan Perko.

Prijavi sovražni govor