Tiskane izdaje
V Kopru bodo zvečer premierno uprizorili predstavo Ay, Carmela, v kateri igralca nastopita v dveh jezikih. Gledališkega eksperimenta, ki kliče po tehtnejši analizi in dodatno odpira vrata povezovanju gledaliških ustvarjalcev različnih narodnosti, so se lotili v Gledališču Koper in beograjskem Gledališču Atelje 212.
Koprska igralka Lara Jankovič v vlogi Carmele govori slovensko, beograjski igralec Branislav Trifunović (kot Paulino) srbsko. Le včasih ju v kakšnem stavku ali repliki potegne ali zanese in kdaj pa kdaj zamenjata jezikovno verzijo. Jezika sta podobna in večina Slovencev nima težav z razumevanjem srbščine. Mlajši si pomagajo s prevodi, ki jih prikazuje elektronski displej. Kaj pravzaprav spodbuja nekdanja jugoslovanska gledališča v vse zahtevnejše skupne gledališke projekte?
»Koprsko gledališče je mlado, ni zagledano vase, zato že od začetka išče partnerje ter prijatelje,« je pojasnila Katja Pegan, direktorica omenjenega gledališča. »Začeli smo z gostovanji na Hrvaškem, v Srbiji in Črni gori. Hkrati smo vabili zanimive, izstopajoče predstave iz tamkajšnjih gledaliških hiš. Naše občinstvo intenzivno spoznava jugoslovansko gledališko ustvarjalnost. Svojo radovednost smo nadgradili z gledališkimi potovanji občinstva – z avtobusi – v Beograd, Sarajevo, letos v Split ...« je povedala Katja Pegan in dodala, da je tokratna koprodukcija logična posledica vse pogostejšega prijateljskega sodelovanja z Gledališčem Atelje 212.
Začelo se je z Gospodo Glembajevimi. »Pred več kot letom sva se s tedanjim direktorjem Ateljeja 212 Kokanom Mladenovićem odločila za tekst Ay, Carmela. Zdelo se nama je, da obravnava vprašanja, zanimiva za občinstvo iz obeh držav. Nisem si mislila, da bo predstava v času uprizoritev za Slovenijo tako aktualna. Odločitev, da vsak igralec govori v svojem jeziku, je bila posledica spoznanja, da se razumemo, in dediščina prejšnje skupne države. Te možnosti ne bi radi izgubili, ker nas bogati in pomaga odpravljati občutek utesnjenosti. Čas je za rekonstrukcijo ne samo kulturnega prostora, ampak tudi drugih pozitivnih projektov nekdanje Jugoslavije. S Carmelo dokazujemo, da je mogoče izdelati dvojezično predstavo in da je za gledalce lahko še bolj zanimiva, saj odpira nove dimenzije.«
Igralec Branislav Trifunović je dodal: »V zadnjem času se veliko govori o postjugoslovanski zgodbi in nostalgiji. V Ateljeju smo celo eno sezono posvetili tej temi in jo naslovili Ex ali next Yu: kaj je tisto, kar je bilo, in kaj to, kar bi lahko bilo. Ljudje moramo pozabiti na politiko in se začeti ukvarjati s svojim delom. To je tisto, kar lahko vsaka država uvaža ali izvaža, se širi, brez slabih posledic. Ne smemo se zapirati v brloge, ker smo v brlogih živeli dovolj dolgo. Ta naša predstava je konkreten in najboljši primer.« Trifunoviću sicer delovne razmere in vzdušje v koprskem gledališču nadvse ustrezajo za ustvarjanje predstave.
Beograjski režiser Marko Manojlović (pred dvema letoma je v MGL uprizoril Fojevo komedijo Vse zastonj! Vse zastonj!) je poudaril, da odločitev za dvojezičnost ni temeljila na dramaturškem konceptu, čeprav na določen način opozarja na mednarodni kontekst španske državljanske vojne, ampak je odločitev praktične narave, saj igralca tako lažje ustvarita predstavo.
Seveda bo zanimivo opazovati, kako se bosta na predstavo odzvala slovensko in srbsko občinstvo. »Množični protesti in demonstracije, ki se zdaj dogajajo v Sloveniji, so se v Srbiji že med leti 1996 in 2000. V Srbiji so ljudje v glavnem prepričani, da se v družbi s takšnimi upori ne da veliko spremeniti. Po desetih letih protestov proti Miloševiću smo spet dobili nekoga, ki je prejšnjemu oblastniku nadvse podoben. Očitno še nismo povsem dojeli, da je naš največji sovražnik sistem, ki ga lahko spremenimo le tako, da ga spremenimo korenito: da zrušimo vse in začnemo na novo,« je o dvojezičnosti in sporočilu Carmele razmišljal beograjski režiser Manojlović.
Ivana Dimić, nova direktorica Gledališča Atelje 212, je povedala, da se je beograjsko gledališče v preteklosti že lotevalo podobnih koprodukcij, zdaj pa že dolgo ne. »Občinstvo se med predstavo sooči z dejstvom, da je pravzaprav vsak odnos med dvema podvržen nekakšnemu prevodu. Dva lahko govorita tuj jezik in se razumeta, lahko pa bi govorila isti jezik in se ne bi razumela. Na koncu ostane spoznanje Malega princa, da človek najbolje razume s srcem. Predstava je zaradi dvojezičnosti eksotična in zato, upam, še bolj privlačna za gledalce. Seveda k razumevanju najbolj pripomore gledališki jezik, ki je univerzalen,« je za Delo komentirala Dimićeva.
Tudi beograjsko gledališče se spoprijema s težkim denarnim položajem: »Ampak tak projekt nam je vseeno uspelo sestaviti, ker se nam umetnikom zdi pomembnejše, da se predstava uresniči. Iz srečanj različnih nadarjenih ustvarjalcev se vedno česa naučite. Če ste le odprtega srca,« je povedala Ivana Dimić.
