Tiskane izdaje
V Fokusu letošnjega festivala Exodos je v slovenskem in tudi siceršnjem zahodnem prostoru slabo poznan azijski sodobni ples. Programski selektor, dramaturg in plesni producent iz Bangkoka Tang Fu Kuen je izbral osem plesnih ustvarjalk in ustvarjalcev mlajše generacije, ki jo sam označuje za izrazito urbano in hibridno.
V plesnih solih, v katerih se pretežno ukvarjajo sami s sabo, uporabljajo različne diskurze, nekateri med njimi se navezujejo tudi na tradicionalne umetniške forme.
Ne oziraje se na globalizacijo, ki danes v plesu še posebej briše razlike, plesalci živijo in ustvarjajo v urbanih okoljih, ki so vsak po svoje prežeta s tradicijo. »Ti mladi avtorji,« pravi selektor Tang Fu Kuen, »tradicionalnih umetnosti ne uprizarjajo neposredno, ampak do njih vzpostavljajo osebni in generacijski odnos, ter odpirajo vprašanja o pomenu ohranjanja tradicije in etnične reprezentacije. Obenem se lotevajo pogleda na azijsko umetnost kot na eksotičnega Drugega in vprašanja spola ter identitet; kar nekaj izbranih avtorjev je namreč etnično mešanih porekel.«
Osvetljene telesne konture
Slednje velja tudi za prvo od treh avtoric v otvoritvenem četrtkovem večeru v Španskih borcih. Indijka Sujata Goel, ki se je izobraževala v bharatanatyamu in v sodobnem plesu, v sublimni in poetični predstavi Plesalka uprizori indijski klasični ples skozi premišljeno in natančno razmerje med reinterpetiranim gibom, svetlobnim oblikovanjem in posnetkom klasične indijske glasbe.
V uvodnem delu plesalka, kostumirana v marelično modro tradicionalno oblačilo, v popolni temi z ročno baterijo postopoma osvetljuje konture telesa in njegove detajle, tako da asociira na od zoba časa načete kamnite reliefe. V osrednjem delu plesalko med počasnim menjavanjem klasičnih poz v smeri urnega kazalca izmenično osvetljuje slab ducat reflektorjev, zaradi česar bolj kot telo učinkuje kot plešoča podoba, ki je nenehno na tem, da se razblini, in se šele na koncu v marelično modri osvetlitvi zgosti in prvič v celoti pokaže na robu odra.
Južna Korejka Geumhyung Jeong v performansu Hidravlični vibrator večinoma pripoveduje sede za računalnikom in s klikanjem ikon na zaslonu vizualizira »svojo« zgodbo o poti do instrumentaliziranega in nadzorovanega seksualnega užitka onstran razmerij s pokvarljivimi subjekti. Uvodoma se avtorica razcepi na dva dela, ki »platonistično« hrepenita drug po drugem, obenem pa se »zapleteta« – oziroma se zaplete avtorica kot razcepljen subjekt – v seksualno razmerje z namišljenim partnerjem, materializiranim v smešnih, abstraktnih pojavnostih.
Ko se sčasoma razblini tudi ta fantazma, avtorici zbudi upanje usodno srečanje s fetišističnim utelešenjem samozadostne avtoerotike – s strojem, zaradi oblike, kakopak, bagrom – in ne na primer s kakim mešalcem za beton –, za upravljanje s katerim opravi izpit in na koncu z njim izvede ultimativen seksualni akt – no, kot voznica bagra, ki poseže v ogromen peščeni posnetek svojega telesa, seksualni akt izpelje znotraj lastnega fantazmatskega okvira samopodob. Enourni Hidravlični vibrator je zastavljen zanimivo, a izpeljan poenostavljeno in predvidljivo.
Filipinka Eisa Jocson, vizualna umetnica in plesalka ob drogu, v dvodelni enourni predstavi odlično odpleše študijo spola z uporabo plesne ikonografije manilske klubske industrije. Prvi del, Smrt plesalke ob drogu, je transparentno tehničen, začenši s počasnim sestavljanjem droga in njegovo pritrditvijo, čemur ob skoraj dnevni luči sledi izvajanje klasičnih obveznih figur plesa ob drogu, kar zaradi kompulzivnega ponavljanja in namerno neustrezne glasbe učinkuje kot vaja v zaodrju vsega naveličane plesalke.
»Ženskemu« delu po kratkem odmoru v sosednji dvorani sledi »moški« del Mačo ples, v katerem Eisa Jocson s skromno preobleko v klubskega plesalca, predvsem pa z odličnim več kot posnemanjem, ampak naravnost utelešanjem gibanja klubskih plesalcev, izvede osupljivo metamorfozo uprizarjanja moškosti, in sicer od podobe trdega mačizma, mehko zapeljive deškosti, do mešanih form travestije, transseksualnosti in transspolnosti.
Preobrazbo iz krhke, tanke plesalke ob drogu v moško pojavnost podkrepi tudi mizanscena, saj zaradi prizorišča, ki je v nasprotju z »ženskim delom« dvignjeno, in bistveno krajše distance med nastopajočo in občinstvom, pojavnost dejansko drobcene plesalke v kombinaciji z »moško« gibalnostjo učinkuje kot večja ter tako in drugače polnejša. Po odlično izpeljanih fluidnih prehodih omenjenih podob se marsikateri gledalec, če ne kar večina, sprašuje, kdo je pravzaprav na podestu pred njimi: je to plesalka, ki uprizarja moškega? Morda ženska, ki uprizarja plesalko, ki uprizarja deškega moškega, ki uprizarja trdega tipa ...?
V celotni kombinatoriki gre za uprizarjanje objekta užitka, na katero podobo se odzove najmočneje, pa si gledalec, če si drzne, lahko odgovori sam.
Iz lastnega žepa
Po selektorjevih besedah večina izbranih plesalcev ustvarja v skromnih produkcijskih razmerah – Moe Satt iz Mjanmara v dobesedno ničnih – in nemalokrat svoje scensko nezahtevne sole producirajo iz lastnega žepa. »Toda umetniki so bistri in se znajo samoorganizirati, sam pa jih kot člen v azijskih bolj neformalnih kot formalnih plesnih mrežah tudi zato, da vedo, da niso sami in da v podobnih razmerah delajo njihovi kolegi v drugih azijskih prostorih, poskušam povezovati in jim omogočati predstavitve v Aziji in zunaj nje,« je pojasnil Tang Fu Kuen.
