Tiskane izdaje
Ruska šola baleta je ena od najstarejših in najboljših na svetu. Čeprav sila malo izšolanih baletnikov dobi priložnost zaplesati kot solist, starši vpisujejo otroke k baletu v upanju, da bodo zablesteli na odrih Bolšoj teatra ali Marijinega gledališča.
Vsega pet odstotkov diplomiranih baletnih plesalcev postane članov kakšne dobre skupine, še manj je tistih, ki zaplešejo kot solisti. Glede na velik sloves ruskega klasičnega baleta in zanimanje za poklic baletnika si najbrž marsikdo predstavlja, da Rusi bolj številno od drugih obiskujejo baletne predstave. Po rezultatih ankete iz leta 2014 vsega trije odstotki obiskovalcev gledališč v Rusiji najraje gledajo baletne predstave.
Veliko zanimanje
Kljub temu je zanimanje za baletne šole že po tradiciji izjemno. Kar 17 odstotkov ruskih otrok, ki se ukvarjajo z zunajšolskimi dejavnostmi, hodi k baletu. Ta je po priljubljenosti takoj za športnimi aktivnostmi.
Sovjetska zveza je že od carske Rusije nasledila bogato baletno tradicijo, ki jo je nadaljevala s kulturnim in političnim namenom. Balet je, vsaj v političnih krogih, poleg šaha eden od načinov, s katerim je hotela Sovjetska zveza dokazati premoč svojega človeka nad zahodnim. V času Sovjetske zveze se je na razpise za vpis v baletne in koreografske šole prijavilo tudi po sto kandidatov za eno mesto. Po pisanju portala Russia Beyond the Headlines danes ni nič drugače, in tako baletna šola pod vodstvom znamenite balerine Ilze Liepe vpisuje najmlajše z dopolnjenima dvema letoma in pol.
Priprave ne pomagajo
Zunaj Rusije povezujemo klasični balet z vodilnima ruskima gledališčema, Bolšoj teatrom in Marijinim gledališčem – slednje je letos na Ljubljana Festivalu nastopilo z Romeom in Julijo, v katerem plešejo predvsem baletniki, šolani na Moskovski državni akademiji za koreografijo, v svetu bolj znani kot Baletna akademija Bolšoj teatra, ali na sanktpeterburški Akademiji Agripine Vaganove.
Priprave za vpis na to prestižno šolo skorajda niso možne, ker imajo pri strogi selekciji glavno vlogo naravne predispozicije, kot so gibčnost, gracioznost, koordinacija gibanja in muzikalnost. Kakor pravijo v šoli balerine Ilze Liepe, so majhne zvezde zelo redke. Vzgojiti takšen talent pa je zelo zahtevno delo. V osmih letih obstoja te šole se je samo pet učenk lahko vpisalo na moskovsko Akademijo za koreografijo.
Vseeno pa so imeli svetovno znani ruski baletniki, kot so Ana Pavlova, Galina Ulanova in Rudolf Nurejev, le povprečne telesne predispozicije. Zato nekateri izkušeni pedagogi menijo, da te niso usodne. Bistvena sta značaj in disciplina, telesne predispozicije je mogoče sčasoma popraviti, pravijo. Če otroci takšne lastnosti imajo, začnejo v baletnih šolah s privolitvijo staršev resneje delati z njimi in jih usmerjati v to, da balet postane njihova življenjska opredelitev.
Konkurenca je posebej ostra med deklicami, ker jih je v baletnih šolah precej več kakor dečkov. Kdor kot plesalec ne uspe do 23. leta, mora resno razmisliti, kako naprej. Sicer pa je delovna doba plesalcev zelo kratka, že pri 38 letih se upokojijo.
Talentirani narod
Eden od danes najbolj iskanih baletnih koreografov, Vasilij Medvedev, o skrivnosti tesne povezanosti med Rusijo in baletom pravi: »Skrivnost je v tem, da je vsak narod za nekaj nadarjen, nadarjenost in občutek za balet sta tisto, kar je rusko, sta del ruske duše. Obstaja tudi tristoletna tradicija in vedno je bila na visoki ravni, baletniki so bili vselej spoštovani in oboževani v družbi, veliki zvezdniki. Tako je še danes. Rusi si želijo gledati balet, radi ga imajo. V ruskih baletnih šolah vsi pedagogi prenašajo na učence znanje, ki so se ga sami naučili od največjih, tako se ohranja tradicija.«
Dejal je tudi, da ruska država podpira balet in da tudi ruski predsednik uživa v njem, kot so uživali pred njim vsi drugi predsedniki in vladarji, celo tisti iz časa komunizma in nazaj, vse do carja. Vendar je po njegovih besedah balet močan samo v Rusiji, medtem ko je v drugih državah nekdanje Sovjetske zveze njegova kakovost padla, izginil je ruski vpliv. V vsaki državi sta vedno bila glavni plesalec ali plesalka iz te države, na primer Estonci v Estoniji ali Latvijci v Latviji. Ti so se šolali na najboljših šolah in v glavnem imeli pedagoge iz Rusije. Danes vsi dobri plesalci iz teh držav odhajajo v druge države in namesto njih prihajajo slabši.
Dolga zgodovina
Balet se je v Rusiji začel razvijati v času vladavine Petra Velikega, ki je leta 1718 z ukazom uvedel obvezne plese v evropskem slogu. Prvo baletno predstavo so izvedli leta 1733 v Moskvi na carskem dvoru. Po ustanovitvi Marijinega gledališča (1860) in Bolšoj teatra (1825), ki sta bila v državni lasti, so predstave v glavnem delali za dvor in visoke uradnike in le slaba tretjina mest v gledališču je bila za drugo občinstvo. Glasbo so naročali pri hišnih skladateljih, koreografi so bili v glavnem tujci, plesalci pa Rusi.
V drugi polovici 19. stoletja je balet povsod v Evropi doživel krizo, razen v Rusiji, in to zato, ker je leta 1847 tja prišel francoski plesalec in koreograf Marius Petipa in ostal do konca življenja. On je baletu, ki je bil pred zlomom, vrnil stari sijaj, sodelovanje s Čajkovskim ga je naredilo največjega baletnega mojstra v zgodovini plesa. Vzgojil je generacije plesalcev in koreografov, med njimi tudi najbolj znano balerino Ano Pavlovo.
