Baronica je! Hvala bogu

Na odru Linhartove dvorane v Cankarjevem domu so včeraj krstili Piccinnijevo komično opero La Cecchina ali Nikogaršnja hči.

Objavljeno
10. januar 2014 01.45
Jelka Šutej Adamič
Jelka Šutej Adamič

Razplet Piccinnijeve komične opere  La Cecchina ali Nikogaršnja hči, ki so jo včeraj zvečer krstili na odru Linhartove dvorane v Cankarjevem domu, je bil srečen. Markiz se je namreč zaljubil v vrtnarico, kar seveda po zakonih 18. stoletja ni bilo primerno, zato je angel (preoblečen v vojaka) prinesel srečno novico – vrtnarica je v resnici baronica.

Katja Konvalinka je kot vodja Slovenskega komornega glasbenega gledališča spodbudila nastanek operne uprizoritve, pri čemer so ji bili v veliko pomoč vsi sodelavci, ne nazadnje predani študenti ali diplomanti ljubljanske Akademije za glasbo. Akademijski orkester pod vodstvom profesorja Simona Dvoršaka je nastopil v živo, tu in tam so se lovili s pevci na odru, a dovolj uspešno prišli do zaključka, zato so bili vsi deležni bučnega aplavza; mimogrede, Linhartova dvorana je bila razprodana.

Že res, da je predstava privabila tudi veliko prijateljev, znancev in sorodnikov nastopajočih, med katerimi je bilo nekaj takih, ki so v takšni uprizoritvi nastopili prvič, vendar je bilo precej tudi opere željnega občinstva, ki ga v Sloveniji ni malo.

Režiserka Yulia Roschina je spretno vodila pevce, da so se izkazali ne samo pevsko, ampak tudi igralsko, mestoma so s svojo razigranostjo sprožili smeh v dvorani in po zaključkih nekaterih mojstrsko izvedenih pevskih partij prejeli tudi spontane aplavze.

Najbolj prepričljivi sta bili služkinji (Eva Černe in Nuška Drašček Rojko), tako pevsko kot igralsko, tudi markiza (Štefica Stipančević) je karikaturo odločne gospodarice, lačne ljubezni izvrstno speljala. Vrtnarica/baronica Cecchina (Dunja Tinauer) pa je bila skoraj prekrhka, premehak pa je bil tudi vanjo zaljubljeni markiz (Klemen Torkar). Duhovičenja in groteske je bilo nekaj, a morda premalo.

Pa pustimo kritiko poznavalcem, dodajmo samo, da je bil operni krst uspešen. Posebne pohvale pa je vreden zato, ker je ponudil pomembno priložnost bodočim opernim solistom in članom orkestra. Mlada generacija pevcev je odlična, če citiramo Katjo Konvalinka, gotovo jih bomo še slišali.