Tiskane izdaje
Kaj sploh pomeni ime barcelonske uprizoritvene skupine La Fura dels Baus, ki je iz neznanega uličnega gledališča, ustanovljenega leta 1979, postala ena najbolj znanih gledaliških skupin na svetu? Če se zanesete na wikipedijo, naj bi to, prevedeno iz katalonščine v angleščino, pomenilo The Ferret from Els Baus, v slovenščini torej Beli dihur iz Els Bausa.
Stvari postanejo delikatnejše, če vemo, da angleška beseda ferret figurativno pomeni tudi 'vohljač', 'vohun' ali 'detektiv'. A to še ni vse. Katalonska beseda fura naj bi etimološko izhajala iz imena vrste katalonskega dihurja, medtem ko naj bi bil Els Baus toponim, ime za nekdanje antično vodno zajetje v majhnem katalonskem kraju. Obstajajo tudi izjave, da ime skupine ne pomeni nič. Vse to drži in ne drži obenem.
Če boste o tem spraševali člane skupine, boste dobili izmikajoče se odgovore, ki so najbrž namenjeni tudi ohranjanju kančka skrivnostnosti. Kaj pa je za Delo o tem dejal Carlus Padrissa, eden od ustanovitvenih članov Fure in režiser v Ljubljani gostujoče uprizoritve scenske kantate za simfonični orkester, zbor in pevske soliste Carmina Burana Carla Orffa? »La Fura v katalonščini dejansko pomeni 'dihur'. Baus pa je ime potočka v nekem majhnem kraju, kjer so ljudje zažigali različne smeti. Ta kraj nas je fasciniral. Ko smo se odločali o imenu, bilo nas je pet, so eni vzklikali fura, drugi pa baus, fura baus fura baus ... in iz tega je potem nastal kompromis – La Fura dels Baus.«
Gledališče v vseh smereh
Fura velja za skupino, ki naj bi se najradikalnejše lotila dveh temeljnih komponent scenskega uprizarjanja: prostora uprizarjanja gledališča in gledalca. Seveda niso bili pionirji v podrtju tako imenovane četrte stene v gledališču, torej namišljene stene med avditorijem in odrom, ki ustvarja videz zaprtega odrskega prostora. So se je pa morda lotili najbolj spektakelsko in izoblikovali gledališče, katerega uprizoritveni prostor se glede na gledalca lahko odvija v vseh možnih smereh, sama uprizoritev pa poljubno jemlje iz različnih uprizoritvenih praks, od običajnega gledališča, performansa, cirkusa, akrobatike, koncerta ... do filmskega in njemu sorodnih medijev. Njihove uprizoritve, naj gre za gledališče, opero, film, koncerte ali spletne projekte, so ekscentrične, inovativne, spektakularne, izrazito ritmične, glasne in nekatere med njimi tudi (vsaj na videz) nevarne.
Ne glede na to, da je imela skupina ves čas svoje režiserje, poudarjajo, da so njihove uprizoritve kolektivno delo, s katerim so ustvarili slogovno in estetsko avtentičen izraz, ki mu danes pravimo furanski jezik – tega ni mogoče označevati ideološko, sociološko ali v smislu nekakšnega zeitgeista.
Spektakel kot igra za čute
Tisto, kar jih je katapultiralo na mednarodno prizorišče in iz njih naredilo svetovno znano skupino, je gotovo predvsem izvirna mešanica misticizma, strasti in mesenosti, moteče nevljudnosti in agresivnosti ter skrajne artistične prefinjenosti, izrazite enostavnosti in vrhunske tehnološkosti obenem. Gledališki jezik Fure je jezik »igre« in spektakla, visoko estetiziranih ali povsem rudimentarnih podob, katerih namen ni nagovarjati gledalčevo razumsko, ampak predvsem čutno plat. Gledalca med svojimi uprizoritvami dobesedno zasujejo z množico slušnih in vizualnih informacij, ki se upirajo razumski razlagi, ampak stavijo na uprizoritev kot estetsko in čutno doživetje.
Fura je nastala kot skupina petih posameznikov, ki so na začetku nastopali na španskih ulicah, živeli tako rekoč na cesti in v ekstremnih razmerah ter bili bolj ali manj brez denarja. Njihovo ustvarjanje v osemdesetih letih preteklega stoletja je bilo del njihovega načina življenja, ki je podrl ločnico med člani skupine kot umetniki in zasebnimi posamezniki. Zaradi tega se je okoli Fure spletla nekakšna avreola misticizma, skorajda kult. Vzniknili so Furini klubi oboževalcev, med njimi tudi takratnih španskih punkerjev, ki so potovali za njimi. Pozneje se je Fura spremenila v pravo tovarno uprizoritvenih spektaklov, katerih nastanek so bili različni festivali ali kulturne ustanove po Evropi pripravljene plačati vnaprej.
Nastopili pred petsto
Skupina se je širila in upravljala celo šestdeset metrov dolgo staro tovorno ladjo The Naumon, ki so jo spremenili v potujoče kulturno središče. Namenjena ni samo umetniškemu uprizarjanju, temveč tudi izobraževanju in kulturni izmenjavi.
Danes je La Fura dels Baus del gledališkega mainstreama. A kot se je pokazalo v pogovoru s Carlusom Padrisso, so iz prave korporacije za gledališko, operno, koncertno, filmsko in spletno uprizarjanje v devetdesetih letih zaradi krize po letu 2000 ponovno postali zelo majhni. Skrčili so se na šest umetniških vodij ter malo pisarno s tajnico. Ustvarjalce zdaj najemajo projektno, saj nočejo imeti stalno zaposlenih, ki jih potem ne bi mogli plačati vsak mesec. Na bankah imajo kar nekaj dolga.
Scenska kantata,
Na vprašanje, kaj meni o ljubljanskem prizorišču, Kongresnem trgu, oziroma kakšno je v primerjavi z drugimi, kjer so že gostovali, je Padrissa na tiskovni konferenci odvrnil, da je to izjemno in privilegirano prizorišče s petodstotnim naklonom, ki omogoča dobro vidljivost tako iz prvih vrst kot iz vrst v ozadju. Slednje imajo v vidnem polju še dodatno scenografijo – Ljubljanski grad na hribu. O akustiki je prepričan, da je dobra, seveda pa je vedno odvisna tudi od tehnike.
Orkester bo na odru obdajal visok valj s premerom desetih metrov, katerega obod bo v funkciji filmskega platna, na katero bodo projicirane podobe, ki ponazarjajo Orffovo glasbeno delo: voda, ogenj, luna, vino, rože, trgatev ... Uprizoritev je spoj glasbe in gledališča, nekakšen spektakel čutnosti, ki nagovarja gledalca z vrtoglavimi in osupljivimi podobami, posebnimi učinki ter celo z dišavami.
V ljubljanski uprizoritvi bodo sodelovali Zbor Slovenske filharmonije, Zbor Glasbene šole Vinka Vodopivca Ajdovščina, Komorni zbor Ave in Orkester Slovenske filharmonije. Dirigiral bo Španec Josep Vicent, kot solisti pa bodo nastopili igralka Luca Espinosa, sopranistka Amparo Navarro, kontratenor Jordi Domènech in baritonist Antoni Marsol. Vseh nastopajočih bo dvesto deset.
