Tiskane izdaje
Kako biti uspešen prasec je le eno od vprašanj, ki jih avtorji predstave In kaj naj zdaj z vsemi temi knjigami? nizajo v dvorani gledališča Glej. Ukvarjajo se namreč z nelikvidnostjo osebnega podjetja Iščem zaposlitev.
Začetek je jasen in spodbuden – vsi v dvorani smo lahko ponosni in zadovoljni, ker imamo to srečo, da smo. Odlomki iz knjige Kratka zgodovina skoraj vsega (Bill Bryson) pojasnjujejo neverjetno naključje, da je prav vsak od nas imel prednike, ki so se ujeli in nekako preživeli, da smo zdaj tukaj mi. Krasni in lepi.
Igralci Maruša Majer, Nik Škrlec in Robert Korošec nam iz prizora v prizor nastavljajo nove zanke. Prepričljivo in suvereno, a na trenutke nesproščeno. Pogovor za sprejem v službo je utrujajoč, banalen in ponižujoč. Kako? Zakaj? Kandidatka vendar govori vsaj pet jezikov, kitajsko in rusko pa se bo po potrebi naučila. Še zalaja na zahtevo. A odličnost ni več vrlina v današnjem tekmovalnem in brezsrčnem svetu, pripovedujejo ustvarjalci skozi mozaik zgodb, ki so jih našli v literaturi, filmu, medijih. Prve ali osnovne motive sta režiserka (Nina Šorak) in dramaturginja (Urša Adamič) našli v brezštevilnih priročnikih na temo kako uspeti, ki jih je polno ameriško tržišče, slovensko pa s tovrstno prevodno literaturo ne zaostaja. Kraja znanja, biti prvi, čeprav na račun drugega, so nove vrednote, ki jim danes ne gre slabo.
Priti do službe je preprosto, sporoča uprizoritev. Moraš biti le dovolj ambiciozen, samoiniciativen, inovativen in že boš očaral vsakega šefa, ki te bo povabil na razgovor. Na poti do uspeha pohodite vse, ki so vaša konkurenca in vas ovirajo. Do njih se vedite karseda hudobno, svojih dejanj ne obžalujte, pač pa jih raje še podkrepite s svojo jezo. Tako se vas bodo ljudje bali in polovica poti do uspeha je že narejena. Svoje nasprotnike psihično uničujte, po potrebi jih ponižajte. S svojo zlobo jih razorožite in izgubili bodo nadzor nad vami ... To je le nekaj nasvetov, ki jih »prijazno« in z zvrhano mero cinizma servirajo iz prizora v prizor.
Scena je nizkoproračunska, a učinkovita, še posebej z lutkami, ki kot dvanajst zaposlenih zleti z neba (izpod stropa) na željo ambicioznega deloholika, saj bi lahko (samo) z njihovo pomočjo dosegel želeno. Gre seveda za tajnico, osebnega psihologa, snažilko, maserja, promotorja, nekoga, ki bi izumil še nekaj dodatnih ur v dnevu, ljudi, ki namesto tebe berejo knjige, itd. Domiselna kulisa, ki v prvem delu predstave ponazarja iskanje nagrade za doseženo delo (ali jo išče Tesla?), pa je labirint brez izhoda (avtor scene je Aleksander Vujović, kostume pa je oblikovala Dajana Ljubičić). Občutek nervoze in brezizhodnosti podkrepi minimalistična zvočna kulisa (Beno Getc).
V drugem delu se s Teslo ponovno srečamo, poslovil se je od Edisona, ker je imel prevelika pričakovanja.
Edison v lastni razsvetljenosti pač ni imel težav z odrivanjem sposobnih posameznikov, ki jih je zaznal kot konkurenco. To razsvetljenost so ustvarjalci spretno obrnili v zaslepljenost, ena od rdečih niti predstave pa je − kljub zagrenjenosti teme − humor ali vsaj cinizem. Gre za aktualni portret družbe, segmenta tistih, ki se vzpenjajo na položaje ali šele iščejo pozicijo za vzpon.
In če si za konec izposodimo Pasolinija. Raja ni. Konca ni. Zaman ga je torej iskati.
