»Bolj ko nas režejo, boljše delamo«

V fokusu festivala Mesto žensk letos družina kot politična tema in kako povezati žensko vprašanje z razrednim bojem.

pet, 06.10.2017, 12:00
Ne zamudite na Mestu žensk

Festival se začenja danes v galeriji Kresija z razstavo O splavu. To nadgrajujeta še dve razstavi z deli Anne Linder v galeriji Alktraz in Špele Petrič v galeriji Škuc.

Po več lokacijah v Ljubljani bo mogoče do 14. oktobra videti vrsto zvenečih tujih imen. V Ljubljani bo prvič nastopila koreografinja Eszter Salamon, ki se osredotoča na delo nemške dadaistke Valeske Gert. Oona Doherty je plesalka, ki tematizira severnoirsko margino. Vrsta glasbenic bo soustvarila posebne večere improvizirane glasbe. Na festivalu bo tudi edinstvena priložnost za ogled dveh nagrajenih filmov letošnjega Berlinala, primernih za vso družino. Za drugačen vpogled v ljubljanski vsakdan je nepogrešljiv obisk performansa Hodi.ti Irene Pivke, ki s slušalkami in posebno aplikacijo povede goste na posebno doživetje. Festival sklepa premiera predstave Idealna domačih ustvarjalk Saške Rakef, Barbare Krajnc Avdić in Pie Brezavšček, ki ji sledi burleska Tatovi podob predstavljajo: Matilda Buns in njene žemljice Urške Vohar.

Danes se s predstavo O splavu­ začenja 23. festival ­Mesto žensk.­ Letos se njegova osnovna­ perspektiva ženskega­ spola povezuje tudi s stoto obletnico oktobrske revolucije. Njegov program, ki vključuje razstave, sodobni ples, teater, performans, fotografijo, film in bioumetnosti, je tudi letos angažirani komentar položaja žensk in politične situacije.

Tema letošnje festivalske edicije je Nacija, natura, norma. Programska vodja festivala Teja Reba je takšno usmeritev pojasnila v kontekstu aktualnih družbenih simptomov, ki jih lahko opazimo povsod: »Vedno bolj prisoten je nacionalistični diskurz, ki gre z roko v roki s porastom konservativne ideologije od ZDA, Francije do Slovenije.­ Vračanje na videz nevtralnih idej o vrnitvi k naravi, naravnim družbenim vlogam, naravnemu družbenemu redu itd. prinaša s seboj retradicionalizacijo družbe, torej obnav­ljanje tradicionalnih spolnih, družbenih vlog. V neoliberalnem sistemu izkoriščanja, izčrpavanja, imperativa dobičkonosnosti se tako perverzna dimenzija političnega sistema – novih oblik zatiranja pod zastavo potrošniške svobode – le še krepi.«

Festival zato izpostavlja vprašanje, kako nevarne vezi se vzpostavijo, ko se v mentalnem in fizičnem prostoru neke družbe srečajo nacio­nalizem, biologizacija ali bio­logizem ter normalizacija sistema, ki sistematično ruši socialno državo in politično enakost, pravi Teja Reba.

Položaj žensk se je po njenem prepričanju na neki ravni res ­izboljšal; danes obstajajo strategije za uvedbo spolne enakosti in enakih možnosti ter vrsta zakonskih in socialnih korektivov, ki prispevajo k izenačevanju položaja med spoloma. Po drugi strani je vse več storitev (od izobraževanja do zdravstvene oskrbe) plačljivih, kar je hipokrizija enakosti, ki jo uvaja neoliberalna demokracija, je pou­darila Teja Reba. »Štetje kvot in debate o zmanjševanju diskriminacije žensk v luči teh čisto sistemskih pritiskov tako absolutno ne ­zadoščajo.«

Delavci in ženske vseh dežel …

Feminizem danes velja za enega ključnih emancipatornih bojev 20. stoletja, ki se je (bolj in manj uspešno) povezoval z delavskim bojem. Na Mestu žensk bodo zaznamovali stoto obletnico oktobrske revolucije. Kakšna je torej vez med razrednim in ženskim bojem?

V času oktobrske revolucije je veljalo prepričanje, da se bo položaj žensk spremenil, ko se bo radikalno spremenil politični sistem, a ni bilo tako, je poudarila Teja Reba. »Patriarhat je zažrt v družbo, izobraževanje, v intimo in družinska razmerja. Ob vsakem poskusu drugačne družbene ureditve je potrebno biti boje istočasno na vseh frontah neenakosti.«

Teja Reba je pojasnila, da so se na festivalu letos osredotočili na družino, ki jo je tradicionalni marksizem obravnaval kot politični problem, saj je prav družinska celica kot primarno okolje posameznika obenem prostor, kjer se reproducirata obstoječi družbeni red in družbena neenakost.

»V sodobni kapitalistični družbi se je vprašanje družine prestavilo v domeno intimnega in osebne izbire. Starševstvo je eden od ključnih projektov sodobnega subjekta, prav tako je vsa odgovornost zanj na plečih posameznika oziroma še večkrat posameznice,« je poudarila Teja Reba. Obenem sodobni ideološki okvir nekaterim daje alibi, da se ob poskusih spremembe zakonodaje o zakonskih zvezah in rojevanju otrok oglašajo v imenu očeta, narave in »svetega otroka«.

Umetnost z žensko

Umetnost je prav gotovo družbeno področje, na katerem sta (bila) žensko vprašanje in zgodovinsko izrinjenje žensk zelo vidna. Kakšen je položaj umetnic danes pri nas?

Osnovni problem je položaj umetnosti v slovenski družbi nasploh, je prepričana Teja Reba. »Položaj sodobne umetnosti pri nas je katastrofalen, po drugi strani pa je sodobna (neodvisna) umetnost v vrhunski formi. Bolj ko nas režejo, bolj(še) delamo. To seveda ne pomeni, da bi delali slabše, če bi imeli več podpore.« Za razvoj umetnosti ni političnega interesa oziroma je politični interes kvečjemu v tem, da se umetnost podredi logiki zabave, je prepričana Teja Reba.

Kar zadeva spol, velja v umetnosti isto kot na drugih področjih: »Tudi v umetnosti je veliko seksizma, umetnice imajo po večini slabše pogoje za delo, status samozaposlene v umetnosti je za žensko bolj negotov kot za moškega zaradi sistemskih neenakosti – denimo slabšega plačevanja žensk in težje zaposljivosti zaradi potencialnega porodniškega dopusta. S prekarnim delom pride tudi do feminizacije določenega sektorja. Spola ne moremo odmisliti, spol je naš konstitutivni del, tudi umetnice s svojim spolom živijo in delajo.«

Zato Mesto žensk ostaja na svoji izvorni poziciji, je poudarila Teja Reba. »Predstavlja umetnost, ki je kritična in pomembna, umetnost, ki razmišlja in nam daje misliti, umetnost, ki marginalne teme postavlja v središče javnega prostora. In, da, po večini so to ženski glasovi.«

Prijavi sovražni govor