Boris Cavazza: »Jaz in morje. Posebna ljubezen.«

Nocoj je prejel primorsko nagrado tantadruj za življenjsko delo.
Objavljeno
24. maj 2016 18.22
Tanja Jaklič
Tanja Jaklič
Boris Cavazza ima skoraj vse nagrade za življenjsko delo, ki jih lahko dobi slovenski igralec ali režiser: veliko Prešernovo, Borštnikov prstan, viktorja. Tudi Zlati lovorjev venec na festivalu MESS v Sarajevu. Sinoči je dobil še primorsko gledališko nagrado tantadruj. In čez nekaj dni bo v Makedoniji spet nagrajen za celoten igralski opus. O njegovi povezavi z morjem, Primorsko, Obalo ga ni treba prav veliko spraševati, o Makedoniji pa še sam ne ve, kako so ga našli.

Tantadruj je nagrada treh primorskih gledališč – Gledališča Koper, SNG Nova Gorica in SSG Trst – za posamezne igralske dosežke na teh treh odrih in življenjski opus ustvarjalca, ki je s svojim delom zaznamoval primorsko gledališče. V utemeljitvi je Marij Čuk napisal, da sta bili Cavazzova igralska enkratnost in karizma odločilnega pomena, da je danes koprsko gledališče obmorski biser. »Na Obali je bilo treba nanovo zagnati teatrsko kolesje, izobraziti občinstvo, ga pritegniti v gledališče .... Treba je bilo izbrati tudi primeren repertoar, pri čemer so bile Cavazzove izkušnje nepogrešljiv dejavnik.«

Od Milana do Solkana, od Ljubljane do Kopra

Ni pretirano reči, da Cavazza vse življenje spremlja rojstni Milano, mladostniška leta med Solkanom in Piranom in kasneje prva služba v Trstu, za katero sicer pravi, da »so bila to čudna leta«. Pravzaprav ena sama sezona: 1969/70. »Nič nisem igral, proti koncu pa sem dobil eno vlogo v burki Moč uniforme Jaka Štoka in celo novo nagrado za mladega igralca na Borštnikovem srečanju.« Direktor gledališča ga je ob koncu sezone povabil na ribjo pojedino v Devin in ga vprašal, kako se je odločil za naprej. »Hvala, sem rekel, jaz se vračam v Ljubljano.«

In je šel. Leta 1971 se je zaposlil v ljubljanski Drami, od 1985 je bil tri leta član Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani, nato se je ponovno vrnil v Dramo, kjer je ustvaril svoje najboljše vloge. »A komaj sem čakal, da se rešim te Ljubljane. Primorec sem, Ljubljana pa je bila takrat tako kaotična. Takrat. Danes je po zaslugi župana lepo mesto.«

Leto po ustanovitvi Gledališča Koper (gledališče slovenskega Primorja Koper je delovalo v šestdesetih letih le tri sezone), natančneje spomladi 2001 ga je poklicala direktorica Katja Pegan. On, naveličan profesure na AGRFT, je prisluhnil vabilu, da bo pomagal pri repertoarju, režiral in igral. Kadrovsko je okrepil dvočlanski igralski ansambel (poleg njega je bil tam še Vojko Belšak). In nikoli mu ni bilo žal. Tam se je tudi upokojil.

Njegova koprska statistika se bere takole: Osem režij, osem vlog. Med njimi najprej izpostavi Daria Foja in predstavo Naključna smrt nekega terorista iz leta 2004. »Gašper Tič je igral glavno vlogo, priredili smo jo za naš prostor in še vedno je aktualna. Še enkrat bi jo rad zrežiral in še enkrat priredil. «

Kot režiser je v Kopru začel s Samotnim zahodom Martina McDonagha v sezoni 2001/2002, postavil je tudi komedijo Arzenik in stare čipke Josepha Kesselringa, Williamsov Tramvaj poželenje pa Plen Joea Ortona. Kadar je režiral, praviloma ni igral. Izjema je bila Ionescova Inštrukcija; režiral je in prevzel vlogo Profesorja, s predstavo so gostovali celo v Franciji, z Vojkom Belšakom sta za »Služkinjo« vzela pokojnega Staneta Lebana. Sicer pa je igral še Profesorja v Jančarjevem Klementovem padcu, Gospod Pušeljca v muzikalu Mali prodajalni groze, Johna v dublinski zgodbi Conorja McPhersona, Fabricija v Goldonijevi Krčmarici Mirandolini, Geronta v Mlakarjevi komediji Duohtarj pod mus! ..

Bužec on...

Nekako logično je tudi, da je soustanavljal Primorski poletni festival in tam zrežiral dve predstavi. Leta 1994 Fojevo igro Naključna smrt nekega anarhista, v kateri je igral tudi sin Sebastian, leta 1998 pa je postavil eno najprepoznavnejših primorskih predstav, monodramo o preprosti Lučani Bužec on bušca jst. »Skupaj sva ustvarjala s Sašo Pavček. Tomšič kot avtor knjige je nekaj bentil, češ da smo preveč naredili po svoje, ko pa je videl, da je uspešnica, pa ...« Cavazzi je žal, da ni poskrbel za svoje tantieme, »Saša je rekla, saj ne bo nič, par ponovitev in bo konec. Vzemi honorar in pojdi. In vzel sem honorar in ona je odigrala petsto ponovitev in jih bo še.« Za festival sicer pravi, da umira po kapljicah, vse se začne in konča pri financah. Če ni denarja, pač ni muzike.

»Najraje imam morje«, je pred leti povedal. Ko je slabo vreme, ko piha jugo in meče vodo na skale na piranski Punti. Zdaj pravi: »Nikoli nisem bil na Triglavu, raje kot Gorenjsko imam primorsko nižino. Kadar imam čas, grem k morju. Jaz in morje. Posebna ljubezen. Svoboda ...«

Kmalu bi moral delati z beograjskim režiserjem Kokanom Mladenovićem Alana Forda, a je prebral tekst in mu ni bil všeč. Vlogo je zavrnil. Še vedno igra v komediji Boris Milena Radko (SNG Drama), z zasedbo Bossa de Novo izvajajo Shakesonete, oživili bodo predstavo Smrt v Benetkah režiserja Mateja Filipčiča in šli na gostovanje. Premišljuje tuidi o avtorskem projektu, kaj natanko, še ne ve, a nekaj zagotovo bo. Med drugim gre na filmski festival v makedonsko Strumico prevzet nagrado za življenjsko delo. »Tisti, ki mi je pisal, pravi, da je videl vse moje vloge v gledališču in filmih in se odločil.« Nagrado dobi še nemški režiser Veit Helmer.

In če smo že pri Tantadruju, Kosmačevem literarnem norčku, ki si je želel umreti, koliko podobnih likov pa je v življenju upodobil Cavazza? Prav nobenega! Zelo pa mu je ljuba vloga v Scapina v Molièrovih Scapinovih zvijačah. Igral ga je v ljubljanski Drami leta 1971 in potem več sezon. Takorekoč njegova legendarna vloga, ki je mnogi ne morejo pozabiti, predstavo so odigrali 120-krat, za tiste čase ogromna številka. Potem se je na isti oder vrnil kot režiser istega besedila z Jurijem Zrnecem v glavni vlogi. Skoraj 35 let pozneje.