Tiskane izdaje
Ne, starost ni lepa, trdi naš najbolj znani igralec Boris Cavazza. Še posebej ne v časih, ki tako glorificirajo mladost. In vendar je starost priložnost za soočenje s temeljnimi vprašanji našega bivanja in minevanja, priložnost za stik z modrostjo, ki uči vse generacije vsakdana.
Igralec s številnimi gledališkimi in filmskimi dosežki je svojemu zadnjemu delodajalcu, Gledališču Koper, podaril predstavo o zadnjih odločitvah, umiku, medgeneracijskem nesporazumu, srhljivem hladu med očetom in sinom, analizo pogoste družinske preizkušnje, ki pa jo vsak gledalec vzame po svoje.
Starost je tudi modna tema, ki se je teater loteva na sodoben način: starci niso samo modreci, skopuhi, pohotneži, kralji, vladarji iz dramaturške klasike, ampak tudi povprečneži, kakršen je Oče iz nagrajene predstave Zadnje lune italijanskega dramatika Furia Bordona. Tržaški avtor si bo drevi ogledal premierni izdelek koprske produkcije v režiji Dušana Mlakarja. Ta uprizoritev po prevodu Vanje Pegana je šele druga slovenska po štirinajstih letih v tržaškem Slovenskem stalnem gledališču.
Zakaj ste predlagali Gledališču Koper produkcijo Zadnjih lun?
Ker se mi je tekst zdel zanimiv, zelo poetičen. Ne glede na to, da govori o čudnih ekskurzijah, o smrti, da mora junak v dom za ostarele.
Kako ste prišli do besedila?
Ponudil mi ga je nekdanji direktor v italijanskem teatru Ivana Zajca na Reki Sandro Damiani. On me je opozoril, da je besedilo malce pred smrtjo igral tudi Marcello Mastroianni. Ogledal sem si posnetek njegove predstave in še štiri ali pet drugih. Vse so bile tako zaprašene, da jih je bilo težko prebaviti. Pretogo so sledile izvirnemu besedilu, mi pa smo poskusili vnesti nekaj dinamike v dogajanje.
Nekateri so menili, da je to vaša poslovilna ...
Ne, upam, da ne, saj se že dogovarjam z Matejem Filipčičem za novo.
Ni bilo vraževerja, da bi se vam lahko ponovila Mastroiannijeva usoda?
Kmalu po tej predstavi je Mastroianni umrl. Upam, da se usoda ne bo ponovila (smeh). Ne. Neumnost. Šel sem prek tega.
Ampak, ali ni starost malce zatežena tema?
To je trend. Vse več takih igrajo. Tudi film se ukvarja s starčki. Postajamo zanimivi. Odnos družbe do starosti se je v zadnjih dveh desetletjih vendarle spremenil. Starejše silijo, da smo bolj aktivni v poznih letih. Tudi mlade zanima fenomen staranja, le da ga razumejo in obravnavajo po svoje.
Ali ni daljšanje življenja tudi vse večji problem, ker generacije vse bolj živijo druga mimo druge?
Pride trenutek, ko domači ne morejo več skrbeti za starejšega. Včasih je družina živela skupaj. Velika družina v eni hiši. Zdaj živimo drugače.
Odhod v dom za ostarele povzroči različne travme in konflikte. V tej predstavi se Oče sicer umakne mlajšim, čeprav od sina ves čas pričakuje, da mu bo ponudil roko, a mu je ne. Za to je sam kriv, ker je ves čas tako grob do njega ...
Zdi se, da oče ne mara sina in se znaša nad njim. Čudna figura in čuden starec je ta univerzitetni profesor književnosti. Mogoče je iz generacije prezaposlenih, ki niso imeli dovolj časa, da bi se ukvarjali z otroki. Potem se pogosto zgodi, da otrok ne vrača ljubezni. Tudi v tej predstavi ni odnosa. Iz tega odnosa s sinom je razvidno, da je nekaj zelo narobe. Zato zaman upa, da mu bo sin toplo rekel, naj ostane v stanovanju.
Pa vendar se starejši umakne mlajšim in pokaže več širine ...
Saj. Lahko bi rekel: Jaz bom ostal doma, pa si vi poiščite drugo stanovanje ... Ja, je malo altruista, ker se na koncu vendar umakne in jim pusti stanovanje.
Kljub moreči vsebini je tudi kar nekaj humornih vložkov. Kako gre to skupaj?
Odnos med sinom in očetom je od začetka do konca humoren. Poiskali smo nekaj komičnih trenutkov več v tekstu.
Zakaj niste sami prevzeli režije, saj ste bili večkrat v režiserski vlogi?
Samo enkrat sem režiral in igral – v Inštrukcijah. In sem rekel, da ne bom nikoli več.
Kako sta se ujela z režiserjem Dušanom Mlakarjem?
Jaz ga poslušam. Če se slučajno ne strinjam, mu rečem: Daj to ti nekam drugam, za kakšno drugo predstavo. Jaz bom to po svoje naredil. Včasih ga moram tudi bolj ostro prepričati, da kakšna stvar ne gre. Mislim, da je to treba tako narediti. Drugače pa se razumeva in greva po vaji skupaj na kosilo. Mislim, da je zadovoljen. Pričakujem odziv. Ta stari bodo hudi, v smislu, kaj nas čaka. Verjetno bodo mladi bolj uživali.
Igralci že v osnovi zavzamete distanco do vlog, ki jih igrate. Kolikor vas poznam, se s tem likom nikakor ne bi mogli poistovetiti.
Seveda ne. Ne samo s to vlogo. Z nobeno vlogo se igralec ne more poistovetiti. Moraš poiskati tehnike, kako se približati liku. To je naš posel. Vsak od nas ima svojo teorijo, kako naštudirati vlogo. Jaz sem prisegal na Stanislavskega, ki je svetoval uporabo besedice če: če bi bil jaz v takšni poziciji, če bi se to meni zgodilo, če bi bil moj sin tak, če in če in če ... Tako postaneš lik s čeji.
V čem ste drugačni od glavnega protagonista?
Niti malo mu nisem podoben. Jaz živim srečno, imam mladega sina, živimo skupaj, lepo, s soprogo Ksenijo. Imamo se super, imamo skupna kosila z drugim sinom, z njegovimi vnuki, živimo kot v starih dobrih časih, pravo nasprotje temu, kar se dogaja v tej zgodbi.
Letos bo minilo petdeset let, odkar ste prav na koprskem odru prvič stopili na odrske deske ...
Res je. Moj profesor z akademije Marko Marin me je povlekel v predstavo v Kopru. Tedaj so na tem odru delali taki kot Milena Zupančič, Polde Bibič ..., cel kup eminentnih kolegov je začelo tukaj. Delali smo predstavo Razbiti vrč Heinricha von Kleista, meni pa je zaupal vlogo Adama. V spominu mi je ostalo, da je na koncu premiere letelo na oder na tisoče nageljnov. Ne vem, kdo je to organiziral. Morda jih je Marin sam kupil. Ampak na odru je bilo vse rdeče od nageljnov.
Kakšen je spomin na ta začetek?
Predstava je bila zelo minimalistična. Že Zvest Apollonio je minimalistično zastavil scenografijo. Minimalistična je bila tudi Marinova režija. Ne vem, ali smo bili minimalističlni igralci. Bili smo zelo zeleni.
Katera vloga vam je ostala najbolj pri srcu ali v spominu?
Nikolaj Stavrogin v Besih Dostojevskega. Potem še Dantona v Robespierru. Zelo rad sem igral v Osvoboditvi Skopja Dušana Jovanovića, pa Scapinove zvijače sem igral in režiral z Jurijem Zrnecem in svojim sinom Damijanom ... Ogromno se nabere v življenju, zares ostane samo par stvari.
Pred dvema mesecema ste dobili berta za film. Pri snemanju filmov se veliko stvari zgodi 'za snemalno kamero', kot v Mukah po Mateju leta 1975.
Ja, Lordan Zafranović mi še zmeraj ponuja vloge, ampak je persona non grata na Hrvaškem in ne dobi denarja. Producent Branko Lustig je potem dobil dvakrat oskarja za dva filma (Schindlerjev seznam). Tedaj je on poskrbel zame, ko sem padel v grob na krsto in obležal v komi. Kar 75 dni sem ležal v splitski bolnišnici v samici, ker so mislili, da imam hepatitis. Ko me je nekaj let kasneje zdravnik spet srečal, se je začudil: Kaj, vi ste še živi?
Bi radi še igrali?
Meni je vseeno. Nikoli nisem bil izbirčen, če sta bila režiser in tekst v redu. Nisem imel velikih želja. Ampak enkrat so mi hoteli dati Romea, pa sem rekel, dajte ga raje komu drugemu.
