Tiskane izdaje
Po lanskem premoru bo Ljubljano spet obiskal baletni ansambel Borisa Ejfmana, svetovno znanega ruskega koreografa: 9. in 10. septembra bodo ob zaprtju Festivala Ljubljana nastopili z osveženo ejfmanovsko klasiko – baletom Bratje Karamazovi.
Slavni koreograf, ki je iz baleta ustvaril »prostranstvo besed,« je za Delo spregovoril o svoji umetniški poti in novi postavitvi baleta Bratje Karamazovi, ki ga bodo v Evropi premierno predstavili prav pri nas.
Leta 1970 ste ustanovili inovatorsko gledališče Novi teater. Kako vam je uspelo v Sovjetski zvezi ustvariti avtorsko gledališče in v svojih predstavah uporabljati celo rock glasbo?
So stvari, ki se ne zgodijo zaradi okoliščin, ampak kljub okoliščinam. Svoje gledališče sem ustanovil, ker sem v tesnih okvirih akademske in uradne kulture dobesedno hlastal za zrakom. Delovanje našega ansambla je prvih deset, dvanajst let zaznamovala vsakodnevna bitka za preživetje ter pravico ukvarjati se z umetnostjo in braniti svojo identiteto.
Ustvarjali smo, pa četudi nismo imeli denarja, prostora za vaje in podpore. Partijski uradniki bi lahko naše gledališče v vsakem trenutku zaprli z enim samim odlokom, vendar tega niso storili – verjetno so računali, da sami v takšnih razmerah ne bomo preživeli. V časih, ko sta baletni svet pri nas predstavljala izključno uradna giganta Bolšoj in Kirov, je bil naš ansambel povsem tuj, nerazumljiv in nepredstavljiv. In oblast se je strašansko bala vsega nerazumljivega.
Zato je naše spektakle teptala cenzura, dobili so oznako »pornografski«. Brez dveh ključnih stvari ne bi nikoli preživeli: vere v lastno umetniško misijo in iskrene ljubezni naših gledalcev.
So vas v Sovjetski zvezi imeli za disidenta?
Domnevam, da. Delati koreografijo na glasbo napol prepovedane skupine Pink Floyd je bil neposreden upor. Sicer pa nikoli nisem razmišljal o definicijah. V resnici se mi ne zdi važno, s katerimi besedami je mogoče opisati moj status v sedemdesetih in osemdesetih letih.
V vseh obdobjih je bila zame najpomembnejša naloga kar najboljša realizacija lastnega umetniškega potenciala. V življenju ni ničesar bolj tragičnega kot neizkoriščen dar, ki nam ga je poslal bog.
Sovjetska in ruska baletna šola veljata za trdnjavi akademizma, ki je zaželen tudi dandanes. Ali ste rušitelj te tradicije? Kakšen odnos imate do klasike?
Beseda rušitelj je zelo agresivna, od nje veje barbarstvo, kaos. Sam raje kot o popolnem razrušenju govorim o krhanju, preseganju estetskih kanonov in predpisov. Tudi tukaj velja pomembno pravilo: če tradicijo presega talentiran človek, smo priča razvoju. Če pa rušenje postane cilj sam po sebi, doživimo regresijo v umetnosti.
Nikoli nisem hotel rušiti klasične baletne baze, to bi bil umetniški kriminal. V mojih predstavah lahko sobivajo tako klasika kot sodobni ples in druge zvrsti. Pri delu koreografa niso tako zelo pomembni stilistični instrumenti, ampak emocionalna in filozofska vsebina. Če tega ni, te ne bo rešila nobena eklektika.
Katera je vaša najljubša balerina?
Občudujem veliko izjemnih plesalk preteklosti in sedanjosti. Najbolj od vseh seveda cenim prečudovite balerine iz svojega ansambla, s katerimi se vsak dan srečujem na vajah.
V Sloveniji se boste predstavili z zadnjo postavitvijo vaše klasike Bratje Karamazovi. Zakaj ste izbrali prav to predstavo?
Pokazali bomo najnovejšo premiero – novi spektakel Bratje Karamazovi, ki je nastal po literarni predlogi Fjodorja M. Dostojevskega. Že leta 1995 sem ustvaril prvi balet Bratje Karamazovi, ki je živel dolgo in uspešno scensko življenje. Dandanes to umetnino Dostojevskega in njeno problematiko razumem povsem drugače kot v devetdesetih. Poleg tega sem v svoji lastni predstavi skozi leta zaznal vrsto idej in motivov, ki potrebujejo drugačen razplet.
Zato nisem zgolj predelal stare postavitve, ampak sem ustvaril povsem nov, originalen balet z unikatno koreografijo, dramaturgijo in filozofijo. V predstavi sem se povsem osredotočil na študijo notranjega sveta glavnih junakov, pri čemer sem razmišljal zlasti o vzrokih katastrofe, ki je doletela »družinico« iz omenjenega romana.
Z novo postavitvijo smo že nastopili v Rusiji in Belorusiji, v Evropi pa je še niso videli. Zato lahko naše gostovanje v Ljubljani pogumno imenujemo kar evropska premiera spektakla.
V balet ste prelili tudi roman Dostojevskega Idiot. Je vaš najljubši pisatelj?
Brez dvoma je eden najljubših. V njegovi umetnosti se prepletajo vsa globalna vprašanja o veri, grehu, svobodi, ljubezni, ki zanimajo umetnike vseh epoh. Da, v našem ciničnem času se lahko najde kdo, ki se mu zdi Dostojevski neaktualen, nemoderen, celo neuporaben avtor. Sam sem srečen, da mi je usoda dala možnost, da se dotaknem neskončne modrosti tega pisatelja.
Kako napredujejo načrti za postavitev Plesnega dvorca Borisa Ejfmana v Sankt Peterburgu? Pred kratkim je bilo slišati, da je gradnja na Nabrežju Evrope zamrznjena, saj tam nameravajo postaviti sedež sodnega okrožja?
Najvišji predstavniki države, tudi predsednik, so večkrat napovedali, da bo Plesni dvorec zgrajen. Verjamem njihovim besedam in upam, da ni daleč čas, ko se bo naš ansambel skupaj s še dvema drugima preselil v novo svetovno središče baletne umetnosti.
Trenutno v rodnem mestu zelo težko nastopamo, saj v vseh sanktpeterburških gledališčih uprizarjajo komercialne predstave. Položaj je paradoksen: natančno poznam datume naših nastopov v Londonu in Parizu, nimam pa jasne predstave, kdaj nas bo naslednjič lahko videlo sanktpeterburško občinstvo.
Sankt Peterburg je torej vaše rodno mesto. Si predstavljate Ejfmanov teater v Moskvi?
Zelo radi imamo Moskvo in tamkajšnje občinstvo, cenimo njegovo pozornost in podporo. Seveda pa si našega gledališča ni mogoče predstavljati brez Peterburga, prečudovitega mesta, ki nas že 36 let hrani z neprecenljivo duhovno energijo.
Ali ruska oblast po vašem dovolj podpira rusko kulturo?
S polno odgovornostjo vam lahko zatrdim, da niti v enem obdobju – ne v SZ ne v devetdesetih – oblast ni namenjala tolikšne pozornosti domači kulturi kot dandanes. Danes se je treba vprašati drugače: Kaj lahko dajo naši umetniki? Kje so moderne umetnine, kje so novi umetniki, ki so sposobni osupniti s svojimi stvaritvami?
Akutna kadrovska lakota na področju kulture, pomanjkanje umetniških idej, odsotnost dostojne generacije mojstrov – to so problemi, s katerimi bi se morali ukvarjati.
Še zadnje vprašanje. Ste koreograf, režiser in filozof. Kakšna je vaša življenjska filozofija?
Omejil se bom na preprosto formulo: delati veliko in biti v svoji umetnosti popolnoma iskren – pred občinstvom in samim seboj.
