Boris, Milena, Radko - kot grenkosladka kitajska jed

Ljubljanska Drama nocoj začenja sezono s praizvedbo drame Dušana Jovanovića.

Objavljeno
13. september 2013 16.35
Andrej Jaklič, Polet
Andrej Jaklič, Polet
Besedilo je nastalo kot posledica vabila in je bilo torej naročeno.­ Prišlo je z naslova Drame. Dušan Jovanović pravi,­ da je geneza teksta vzela pol leta, intenzivno pa se je nadaljevala v času študija. Igralci so prinašali zmeraj nove ideje, nove podrobnosti ... z njimi se je počutil kot vajenec.

Tako je besedilo, objavljeno v gledališkem listu, pravzaprav čistopis osnovne predloge, praktično identičen uprizorjenemu besedilu. Kot povsem odkrito nakazuje že naslov besedila, je komedija Boris, Milena, Radko predloga, v kateri se intenzivno prepletajo dokumentarni in fiktivni elementi. Poznavalec Jovanovićevega dramskega opusa, Lado Kralj, je v gledališkem listu zapisal, da v besedilu »dramatik ne stoji za vsemi izjavami, ki jih izgovarjajo njegove osebe, temveč samo za celotnim kontekstom, ki se večinoma pokaže šele ob koncu«.

Dokumentarna fikcija

Tako je tudi pri Borisu, Mileni, Radku. Ne gre za prevladujoče dokumentaristično besedilo, prej za na njegovih elementih zgrajeno­ fikcijo, ki sicer temelji na resničnih dogodkih, a jih ne jemlje kot bistvene. Fikcija kmalu prevlada nad resničnostjo, čeprav je resničnosti več kot običajno. Ne nazadnje zato, ker like iz drame dejansko igrajo tudi v resnično zgodbo vpleteni, torej Boris Cavazza, Milena Zupančič in Radko Polič.

Boris, Milena, Radko je zgodba, v kateri upokojeni kapitan zapelje poročeno žensko, tudi upokojenko, ki pa moža novinarja, tik pred upokojitvijo, noče zapustiti, pač pa vztraja, naj vsi trije živijo v troje, v nekakšni komuni. Njima njena odločitev seveda ne odgovarja, zato ju zapusti. O ljubezni od prej ni več govora, zato pa ostane »kolateralna škoda«, nekakšno fantovsko prijateljstvo. Jovanović je povedal, da je bila njegova osnovna želja pri pisanju »narediti komad, ki bi bil kot kitajska jed. Grenko-sladko-pekoča ... vse hkrati«.

Tudi zato je to precej več kot zgodba o ljubezenskem trikotniku. Spregovori o marsikdaj tabuiziranih odnosih starejše generacije. O ljubezni, ki vedno bolj dobiva status generacijskega pojava, o spolnosti starejših, ki je vedno bolj tabuizirana, saj ne odgovarja hiperestetizirani realnosti. Še kako se dotika problema staranja, izoliranosti, zanesljive poti v osamelost in samoto. Proti koncu besedila vedno bolj prihaja v ospredje konflikt, ki raste iz občutka končevanja in z željo, ki še naprej tli. Iz vitalizma, ki se spogleduje s svojim koncem torej. A konca, tako v komediji pač mora biti, ni videti, ravno zato, ker je tako blizu.

Hoja po robu

Opravka imamo torej s trpkimi temami, ki so bralcu (gledalcu) podane v formi, ne katerega od resnih žanrov, pač pa komedije. Hoja po robu med komičnim, tudi grotesknim, predvsem pa tragičnim je sicer ves čas prisotna, a vseeno je tistega blažjega, humornega in odpuščajočega največ.

Sicer je, kot pravi Kralj, tovrstno pisanje prej izjema kot pravilo. Najbolj znani sta po njegovem deli Augusta Strindberga in Arthurja Millerja. V drami Oče je Strindberg razgalil razmerje z ženo Siri von Essen, Miller pa je v drami Po padcu­ spregovoril o zakonu z ­Marilyn Monroe.

Kar zadeva uprizoritev, ne moremo mimo dejstva, da v njej igrajo trije dobitniki Borštnikovega prstana za življenjsko delo. Pri katerih pa, kljub dolgoletnemu stažu in izkušnjam, niti slučajno ni šlo za še en rutinski študij. Kleč se po njihovem skriva ravno v tem, da se je bilo treba znebiti dejstva, da naslovni trije junaki igrajo lik, ki temelji na njihovih biografskih potezah. Radko Polič - Rac pravi, da je »to zelo težko igrati. Ker mi nismo ne Radko, ne Milena, ne Boris iz realnega življenja, ampak smo neki Radko, neka Milena, neki Boris, vpeti v neko ljubezensko zgodbo. Niti enkrat se nisem počutil kot Radko Polič - Rac, ampak kot Radko. Tudi zato je bila to zame najtežja vloga, kar sem jo odigral.«