Tiskane izdaje
Maribor – Hedda Gabler v režiji Mateje Koležnik in izvedbi mariborske Drame je prejemnica velike nagrade za najboljšo uprizoritev. Člani žirije so pojasnili, da predstava izžareva vrhunskost pri tehtnosti izbora prečiščenega besedila, učinkovite omejevalne scenografije, prefinjene kostumografije ter asketske, a prepričljive igralske prezence.
Uprizoritev se tako razkrije kot laboratorij emocij, kjer je mogoče razločno slediti mikroskopskemu izpostavljanju detajlov ter je hkrati akvarijska predstavitev malomeščanstva in njegovih problemov, značilnih tudi za današnji čas. Projekt je prejel tudi Borštnikovo nagrado za dramaturški koncept, katerega avtorja sta poleg režiserke še Goran Ferčec in Metka Damjan, saj tekst ohranja jedro avtorjevih dramskih in filozofskih poant, hkrati pa je koncept sodoben in komunikativen ter ponuja novo, sveže branje drame.
Igralski presežki
Borštnikove nagrade za igro so pripadle Jerneju Šugmanu, Poloni Juh, Nataši Matjašec Rošker in Jette Ostan Vejrup. Šugman jo je prejel za vlogo Emirja v uprizoritvi Jugoslavija, moja dežela, saj mu je uspelo v pravi meri združiti izrazita nasprotja: je brutalno možat, hladen in preračunljiv ter hkrati čustven, predan in nesrečen. Njegov lik je resnični človek, slehernik, morda celo naš sosed, ne pa dramska oseba iz gledališke garderobe.
Polona Juh je žirijo prepričala v vlogi Friede v predstavi Grad v izvedbi ljubljanske Drame, kjer je spet dokazala, koliko inteligence zahteva čustvenost in s kakšnimi rezultati nagrajuje, kadar je premišljeno strukturirana. S svojo odrsko prezenco oživi vsak prizor, v katerega stopi, ne glede na to, v kako mračnem kotičku Kafkove duše je bil zasnovan.
Nataša Matjašec Rošker je v naslovni vlogi v predstavi Hedda Gabler dokazala, da zmore zgolj z menjavo obraznega izrazja in telesne drže odigrati celotno dramo duševnega pritiska, pod katerim se znajde ženska, ki hoče in mora za vsako ceno ostati popolna. Uspela je sestaviti žensko vlogo, ki je hladna in okrutna, a vseskozi ostaja tudi človeška.
Jette Ostan Vejrup z vlogo Here v Iliadi v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega, SNG Drama Ljubljana in Cankarjevega doma pa je v najboljši mogoči človeški meri uspelo utelesiti antično osebnost, ki je lahko brez strahu ona sama in se na občutljiv in celovit način hkrati predstavlja navzven in obvladuje navznoter. Kot hkratno dvojnico njenega lastnega jaza je zelo razločno mogoče zaznati tudi njeno razkošno prezenco kot starogrške boginje, gotove vase in v svojo moč.
Režija, scenografija in še kaj
Nagrada za režijo je pripadla Yulii Roschini za režijo predstave Gospa Bovary v izvedbi SNG Nova Gorica. Roschina projekt izpelje z režijskim pristopom, ki je samosvoj tako v estetiki kot vsebini, k zgodbi pristopi strastno in se hkrati inovativno osredotoči na razgibanost in globino gledališkega jezika. V postavitev zavestno enakovredno investira tako svoj razum kot srce, predvsem pa ozračje odrskega dogajanja odlikuje njen osebni, iskren in samozavesten odnos do vsebine. Borštnikovo nagrado po presoji žirije je dobil izvedbeno-igralski ansambel za kolektivno igro v Iliadi za njihovo enotnost, predanost in dih jemajočo zmožnost delovati kot eno telo, kot živ organizem, ki s svojo besnečo ubranostjo na odru fizično poustvarja mitološko preteklost.
Pascal Merat je dobitnik Borštnikove nagrade za oblikovanje svetlobe, in sicer prav tako za predstavo Iliada, kjer dramaturgija svetlobe dobi funkcijo samostojne vloge in nastopa kot nepogrešljiv, enakovreden moment znotraj odrske celote. Ne gre le za podpiranje scenografije in dogajanja kot takega, ampak za preigravanje svoje funkcije, ki vendarle ostaja odmerjena, nenasilna, a še vedno sugestivna in nenehno aktivna.
Nagrado za scenografijo je režija podelila Numen in Ivani Jonke za predstavo Grad, kjer je največja scenografska inovacija, da – nasprotno od pričakovanega – gledalca ne povabi na oder, ampak s preprosto prostorsko rešitvijo v obliki mreže oder raztegne čez občinstvo, s čimer daje na znanje, da, ne glede na naše morebitne ugovore, vsi naseljujemo kafkovsko vesolje večne eksistencialne prisile. Nagrado Društva gledaliških kritikov in teatrologov so podelili predstavi Luftballett 2.2 po scenariju in v režiji Vlada Repnika Gotvana ter produkciji GVR babaLAN in Kina Šiška.
Na Borštnikovem srečanju je letos sodelovalo 27 tujih kritikov ter direktorjev festivalov in gledališč. Rosalina Perales Portoriko, profesorica drame na univerzi v Portoriku: Morda se sliši nekoliko nenavadno, vendar sem prišla iz Portorika zgolj zaradi festivala Borštnikovo srečanje. Slovensko gledališče poznam dokaj solidno, videla sem že veliko predstav, že nekajkrat sem obiskala Teden slovenske drame v Kranju, kjer mi – čeprav predstave niso podnaslovljene – uspe slediti dogodkom in atmosferi, vem, kdaj se moram smejati in kdaj jokati.
Gre za gledališče na zelo visoki ravni, ki ima renome tako v Evropi kot tudi v svetu. Je zelo različno od ameriškega in južnoameriškega gledališča, teme so veliko bolj resnobne, prav tako je kvaliteta precej višja. Že leta si prizadevam, da bi ob Kolumbiji in Venezueli slovenske predstave videli tudi v Portoriku, kjer je kljub težkim finančnim razmeram – pravzaprav je država bankrotirala – zanimanje za umetnost in še posebno za gledališče zelo veliko.
Kelly McCreary, ZDA, Center for International Theater Development (CITD): Prihajam iz Budimpešte, pozneje se bom ustavila še v nekaterih drugih evropskih mestih, vendar je glavni namen mojega prihoda v Evropo prav festival v Mariboru. Lahko rečem, da je pri tem še najbolj tradicionalna predstava institucionalnega gledališča bolj eksperimentalna kot najbolj eksperimentalni projekti v ZDA.
Gledališče je napeta avantura, še posebno ker v Evropi in tudi v Sloveniji kraljuje režiserski koncept, medtem ko ima pri nas prvo in zadnjo besedo avtor besedila. To pomeni precej manj inventivnosti in prodornosti pri uprizoritvah, poleg tega je v ospredju konverzacija z drugimi časi in zgodovinskimi obdobji, medtem ko v ZDA nikoli ne gledamo nazaj, temveč zgolj naprej. Se mi je pa zdelo zabavno poslušati tožbe o zmanjševanju sredstev za kulturo pri vas: v ZDA kultura od države ne dobi niti centa.
Olga Koroilova, gledališki kritik, Rusija: Sem navdušena, tako slovenske kot tuje predstave na festivalu sodijo v sam vrh gledališke produkcije. Če jih primerjam z ruskim gledališčem gre za povsem drugačen pristop. Tu je poglobljena refleksija, študioznost in predvsem počasni ritem, medtem ko je pri nas vse hektično in nestrpno. V sedanji Rusiji tako režiserji kot igralci poskušajo narediti čim večji vtis na gledalca, zato so projekti ostri, preforsirani, agresivni.
Tu vlada zelo elegično razpoloženje, v nasprotju z Moskvo celo psi na ulicah ne renčijo in ne lajajo nate (smeh). Očitno tudi ni nobenih zadreg s cenzuro; pri nas ta sicer ni formalna, zato pa so prisotni številni subtilni mehanizmi, katerih posledica je velika samocenzura, to pa je pravzaprav najhujša oblika cenzure. In tudi zanimanje za gledališče upada; v 60. letih prejšnjega stoletja nisi mogel dobiti vstopnice, danes je težko najti občinstvo.
Rupert Adams, Velika Britanija: Pišem za različne medije in spletne portale, tokrat v Mariboru pripravljam detaljni pregled festivala za portal A younger theatre s sedežem v Londonu. Zdi se mi, da je tukajšnje gledališče veliko bolj intelektualno zahtevno kot britanska produkcija. Obiskovalec se ne more niti za trenutek predati neobveznemu ogledu, ves čas je treba biti na preži za namigi in prikritimi poantami. Slovensko gledališče se začne s sporočilom, ki se v toku predstave elaborira, pri nas je prav obratno. Sicer pa so tudi vizualni in scenografski učinki osupljivi, ob uvodni predstavi 20th Century Fog - Megla stoletja sem ostal brez besed. Res odličen festival.
