Borštnikovo srečanje: Glavni priznanji Daretu Valiču in Učenim ženskam

Za režijo je nagrajena Mateja Koležnik za uprizoritev Pred upokojitvijo, posebno nagrado predstavi Republika Slovenija.

Objavljeno
23. oktober 2016 21.51
Peter Rak
Peter Rak

Maribor − Sto in več vlog v gledališču, na filmu in na radiu, ob tem pa zanj vedno značilen neubranljiv osebni šarm in neposrednost. To je Dare Valič, letošnji dobitnik najvišjega priznanje za igralsko ustvarjalnost Borštnikovega prstana.

Kot so svojo odločitev utemeljili člani žirije za podelitev Borštnikovega prstana, ki ji predseduje igralka Ljerka Belak, se pri Valiču pokaže nekakšen paradoks njegove igre, ki jo lahko zaobjamemo z dvema pojmoma: dvom in skrivnost. Čeprav se kot igralec s svojo neposrednostjo morda zdi komu na prvi pogled zlahka ulovljiv, je njegova igralska misel globlja, sam jo je najbolje izrazil s pomenljivo zvezo »skladno nesoglasje«, torej ga opredeljujeta obenem odkritost in zastrtost, linearna površina in vrtoglava globina, simpatičnost in odpor, naivnost in dvom, preprostost in norost, resnoba in humornost ...

Odražajo se že na njegovem igralskem obrazu, ki je zaznamovan z nekakšno zagonetnostjo, morda samonezadovoljnostjo, ironično čemernostjo, stalno slabo vestjo, vendar hkrati z lucidnostjo in suverenostjo, čvrstim prepričanjem, ki pa ne sledi veri v red in prav, ampak ravno nasprotno, zavedanju prehodnosti, pomanjkanju smisla, celo absurdu. Kljub usmerjenosti v komično, ki jo je Valič z leti seveda posvojil, njegov humor nikdar ni enoplasten, vedno skriva nekaj »zadaj«, a ne zgolj nekaj resnega, morda tragičnega, temveč nekaj, kar je zadaj za obema. Morda je ključen njegov igralski napor - in seveda užitek - usmerjen v željo po ravnotežju, uravnoteženju skrajnosti, ne po lažni »spravi«, temveč po uskladitvi nasprotij, ki pa stanja sveta - in igre - nikdar ne vrnejo v prvotno, temveč na njem, na njegovi igri in svetu vselej pustijo globoke sledi. Valič vse to igralsko spretno prikrije s stilom, z na videz okorno, a vselej rahlo humorno govorno in telesno eleganco.

Pogum Učenih žensk

Predstava Učene ženske v režiji Jerneja Lorencija in v izvedbi SLG Celje in Mestnega gledališča Ptuj je letošnji zmagovalec festivala, saj mu je po mnenju strokovne komisije, ki ji je predsedoval Martin Kušej, soglasno pripadla velika nagrada za najboljšo uprizoritev. Avtorski projekt motivih Molièrovih Učenih žensk »pogumno prikaže tragičnost današnjega političnega in umetniškega trenutka. V nizu izjemnih prizorov nam predstavi popolnoma nov izdelek na visokem estetskem nivoju, poln globokih osebnih spoznanj o intimnosti, umetnosti in lastnih slabostih«.

Na fotografiji prizor iz predstave Učene ženske. Foto: Jaka Babnik

Kot so poudarili se ob izjemno inspirativnem in izvirnem skupinskem izvajanju celotnega ansambla pred nami razgrnejo teme spolnosti, seksualnosti, konzervatizma in avantgardizma, razkrivanja manipulatorskih strategij in posameznikove nemoči, da bi se temu uprl. Predstava, ki iskreno govori o družbi, v kateri vladajo lažne veličine, družbi in sprenevedanje; o družbi, ki vsem na očeh dopušča ubijanje ljudi, umetnosti, idej, pravic ...

Borštnikova nagrada za najboljšo režijo je pripadla Mateji Koležnik za režijo uprizoritve Pred upokojitvijo v izvedbi Prešernovega gledališča Kranj kot natančne režije namerno klavstrofobične scene, ki kot da uteleša ves notranji svet Bernhardovih nesrečnih likov. Globoko premišljena vsaka sekunda predstave z matematično natančnostjo razkriva pomembno temo in notranje mehanizme dramskih oseb, odlično vodeni igralci kot živi mrtveci. Polni perverzij in sadizma s silovitostjo naseljujejo svet praznega scenskega prostora, ko si poskušajo priboriti drobce tistega, kar je ostalo od človečnosti, režijski koncept pa mojstrsko balansira na občutku nemoči in okrutnosti izjemnega sveta Bernhardovih likov.

Angažirana 
Republika Slovenija

Nagrada po presoji žirije so člani namenili predstavi Republika Slovenija za angažirano gesto ob 25. obletnici države Republike Slovenije. Kot so utemeljili svojo odločitev, je uprizoritveni komentar lastni državi in njenim osrednjim političnim akterjem, snov in navdih pa črpa iz realnosti; skozi različne dokumentaristične prvine rekonstruira »rojstvo« in poosamosvojitveno obdobje Republike Slovenije, ponovno pogreje takratne afere z orožjem, zloglasne politične zdrahe in prikaže dogajanje na vrhovnih strateških zasedanjih. Projekt izkazuje odgovorno in drzno umetniško gesto, ki je prav toliko tudi politična.

Lotos Vincenc Šparovec, Dragan Živadinov in Mojca Kumerdej so prejeli nagrado za dramaturško obdelavo tekstovne predloge uprizoritve Projektator v izvedbi Zavoda Delak. Motive dramskega besedila Kosmata opica Eugena O'Neilla so premišljeno skrajšali in razdrobili ter z dnevniškimi zapisi ustvarili dinamičen ter vsebinsko kompleksen uprizoritveni material. Kritično, a zato nič manj senzibilno naravnano besedilo odlikuje jasno stališče o pomenu ter medsebojnih razmerjih intelektualizma, delavskega razreda, kapitalizma in antropološkega vprašanja ženske.

Projekt Kralj Ubu v izvedbi SNG Drama Ljubljana je dobil nagrado za kolektivno avtorsko idejo, saj smo po mnenju žirije »v gledališču redko priča odmoru, ki je konceptualno umeščen v uprizoritev, predstava v režiji Jerneja Lorencija pa s to inovativno potezo gledalca zapelje v lahkotno vzdušje nostalgije in ga zadrži v osrčju dogajanja. S povabilom na oder, na pojedino in ples, se zgodi ganljiv emotivni trenutek z občinstvom, ki neposredno stopi v svet ubujevstva«.

Štiri nagrade za igro

Štiri enakovredne nagrade za igro so prejeli Pia Zemljič, Vesna Jevnikar, Jernej Šugman in Primož Pirnat. Pia Zemljič je nagrado dobila za dve izjemni vlogi, in sicer za lik Filaminte v uprizoritvi Učene ženske ter Gospe Flamm v uprizoritvi Rose Bernd v izvedbi SLG Celje. V vlogi Filaminte ni trenutka v predstavi, kjer bi pozabila na svoj perfekcionizem, podobno nepopustljiva je v vlogi Gospe Flamm, kjer zelo prepričljivo upodobi telesno hibo. Vesna Jevnikar je v vlogi Vere v uprizoritvi Pred upokojitvijo navdušila s silovitostjo, s katero prevzame prostor igre in ki vzdrži do zadnjega trenutka uprizoritve, kjer zelo natančno izriše žensko v zaprtem družinskem krogu.

Jernej Šugman v vlogi Ata Ubuja v uprizoritvi Kralj Ubu zleze skozi številne kontraste, ki jih Alfred Jarry predlaga, a jih Šugman nato posvoji po svoje in času »(ne)primerno«. Je prvinski, vulgaren, okruten in oblastniški, a tudi strahopeten, nespameten, ranljiv in nemočen. Ubujeve značajske kontraste Šugman utelesi fizično in mentalno, preigrava svoje potenciale za komično in burleskno, ki pa jih zmore premakniti v cono povampirjenosti. Tudi Primožu Pirnatu je nagrada pripadla za več vlog in sicer za vloge Masovnega moškega v uprizoritvi Projektator ter Dovrejskega starine, Vijuge, Orientalske plesalke, Begriffenfeldta, Potnika in Gumbarja v uprizoritvi Peer Gynt v izvedbi MGL in Slovenskega stalnega gledališča Trst. Pirnat je v Projketatorju silovito upodobil stisko sodobnega človeka in s svojo interpretacijo poetiki Dragana Živadinova dodal močan, unikaten emotivni svet, v Peer Gyntu pa je s svojim izvirnim ludizmom naslikal domišljijski svet Ibsenove pripovedi.

Nagrado za mlado igralko si delita dve igralki. Patrizia Jurinčič Finžgar v vlogi Hane v uprizoritvi Dogodek v mestu Gogi v izvedbi Slovenskega stalnega gledališča Trst in Glasbene matice prepriča s krhkostjo, z ranljivostjo in bogastvom notranjega sveta, Liza Marija Grašič pa v naslovni vlogi v predstavi Rose Bernd v izvedbi SLG Celje ter Henriete v uprizoritvi Učene ženske, kjer z drznostjo neme prisotnosti izpove »raison d'être« svojega lika.

Jeleni Proković je pripadla nagrada za kostumografijo v uprizoritvi Peer Gynt, saj kostumi predstavljajo enega ključnih elementov vstopa v uprizoritev, z izčiščenostjo, barvno natančnostjo in kompozicijsko predrznostjo ustvarijo sugestivno atmosfero in moč gyntovske domišljije. Borštnikovo nagrado za celostno vizualno podobo je žirija namenila kolektivu ustvarjalcev vizualne podobe uprizoritve Pred upokojitvijo, saj so spretno ustvarili scenski prostor nesrečnih Bernhardovih likov z uprizoritvijo njihovih notranjih strahov; klavstrofobije, temačnostjo duše, sadizma, izpraznjenosti, ostrini v prikazovanju njihovega sveta sledi tudi delo oblikovalca svetlobe. V kolektivu so scenografinja Mojca Kocbek Vimos, oblikovalec videa Andrej Intihar, oblikovalec svetlobe Bojan Huderniko, oblikovalec maske Matej Pajntar in kostumograf Alen Hranitelj.