Tiskane izdaje
Bil je pristni stari Ljubljančan, še zaznamovan z miselnostjo in navadami kraljevine, vendar povsem opredeljen kot pravi Slovenec. Izhajal je iz premožne družine in se mu zaradi tega ni bilo treba ukvarjati s težavami vsakdana, pa je svoj prosti čas posvetil sanjarijam, predvsem filmskim.
Zaljubljen v Greto Garbo. Ob rednem gledanju njenih filmov je v debel zvezek pisal svoje vtise ob filmih, ki jih je gledal. Sanjaril je, da je to njegova filmska revija, sam pa da bo nekoč igral v filmu. Z Greto Garbo. Ker pri nas film ni bil nekaj običajnega, se je posvetil gledališču, čeprav je pozneje nastopal tudi v filmu, kjer je zaslovel zlasti kot duhovno zaostali Temnikarjev sin v Baladi o trobenti in oblaku.
Ob šolanju se je med vojno posvečal umetnosti in ilegalno pomagal osvobodilnemu gibanju. Kot domoljub. Partija ni bila po njegovi meri. Po vojni je 1950. končno bil angažiran v ljubljanski Drami. Že na začetku je pokazal privrženost odrskemu eksperimentu. V Primorskih zdrahah je igral Curla. Vloga mu je uspela, a s tem se ni zadovoljil. Vzporedno je pripravil še eksperimentalno pantomimo na temo vloge tega primorskega vražiča. Odtlej ga pantomima in eksperiment v igralstvu nista več zapustila.
Jedro njegovega ustvarjanja je vendarle bilo in ostalo repertoarno igralstvo v Drami, v nepregledni vrsti vlog, od debija kot Mosca v Zweigovem Volponu do upokojitve.
Ob tem se je bogata Miklavčeva ustvarjalnost širila v različne smeri. Predvsem eksperimentalne. Nastopal je v prvih uprizoritvah Becketta in prebil led z vlogama v Koncu igre in predvsem z magistralnim Luckyjem v Čakanju Godota. Bil je stalni sodelavec mladinskega in eksperimentalnega gledališča Balbine Battelino Barnovič, v katerih je ustvaril galerijo raznovrstnih likov, od grozljivo grotesknih v eksperimentalnih predstavah do ljubeznivo otročjih v igrah za mlade.
Sredi njegovega velikega opusa se je težko opredeljevati o kakovosti in pomembnosti posameznih stvaritev. Lahko bi se opredelil za prispevek pri Odru 57. Predvsem za interpretacije likov v igrah Petra Božiča in Dominika Smoleta. V krstni uprizoritvi Antigone je igral Terejzijasa. S tem nastopom je po svoje prekosil Staneta Severja, ki ga je upodobil kot mogočneža, medtem ko je bil Miklavc prihuljena politična glista. Vsekakor je bil idejno sodobnejši.
Težko je naštevati Miklavčeve vloge. Posebej, če bi se hotel lotiti njegovih samostojnih nastopov, ki jih je bilo kar nekaj. Z njimi je bogatil repertoar Male drame. Kot igralec je bil samosvoj, povsem poseben lik, v katerem sta se prepletala groteska in igralski bes nad izkrivljenostjo sveta.
Na področju književnosti je poleg mnogih predlog za samostojne nastope napisal tudi obširen roman Borut in Kurt. Lahko je bil ponosen na obsežno delo, toda pravega priznanja ni dočakal. Posloviti se je moral brez nagrad. Zato pa bo deležen zasluženih priznanj v spominu vseh, ki smo v živo doživljali njegovo umetnost.
