Tiskane izdaje
Hamlet; dvaindvajset gledaliških uprizoritev, šest različnih slovenskih prevodov, neskončno interpretacij. V sklopu festivala Shakespeare za vedno je Slovenski gledališki inštitut (SLOGI) v sodelovanju s Cankarjevim domom pripravil kulturno-zgodovinsko razstavo Hamlet na Slovenskem.
Rdeča nit razstave je sled, ki jo je svetovno znana klasika odtisnila na domačih gledaliških odrih in slovenskem jeziku. V spodnjem preddverju Cankarjevega doma bo na ogled do 14. marca.
»Hamlet je imel v Sloveniji vedno posebno mesto. Drama je pomenila izziv tako režiserjem, kot prevajalcem in gledališkim igralcem. Ravno z zahtevnimi vlogami in kompleksno vsebino se je skupaj z zgodovino uprizoritev razvijal tudi gledališki ansambel,« je Hamletovo vlogo v slovenski kulturni zgodbi obrazložila avtorica razstave in direktorica SLOGI Mojca Jan Zoran.
Hamlet je stal ob strani tudi vsem velikim prelomnicam v slovenski zgodovini. Bil je uprizorjen po koncu prve svetovne vojne in pred začetkom druge, v povojni Jugoslaviji, pred plebiscitom in v času nove države. »Ljudje so se identificirali z uporom, pravičnim maščevanjem in s tem, da si pripravljen darovati sebe za dosego določenih ciljev, Hamlet je pri Slovencih sprožal narodno zavest,« je dejala Jan Zoranova. V okviru razstave bodo organizirane tudi delavnice za osnovne in srednje šole, v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta pa bodo potekala različna strokovna predavanja.
Vsaka predstava nov obraz
V Sloveniji je bilo uprizorjenih kar dvaindvajset predstav Hamleta na profesionalnih odrih in prav vsaka izmed njih je zasedala pomembno mesto v svojem času. Tako je 28. decembra 1899 na odru Deželnega gledališča v Ljubljani (današnje SNG Drame) ljubljansko občinstvo očarala prva slovenska predstava Hamleta, ki se je samozavestno postavila ob bok do tedaj uprizorjenim nemškim različicam. V Cankarjevem prevodu jo je režiral Rudolf Inemann in sam tudi odigral vodilno vlogo. Kasneje v prvih letih 20. stoletja je bila drama uprizorjena tudi v drugih slovenskih mestih; leta 1925 v Mariboru, v 50-ih in 60-ih letih pa tudi v celjskem gledališču in v Trstu.
Pravi val navdušenja nad Shakespearovim Hamletom je sprožila njegova uprizoritev leta 1922, v režiji Osipa Šesta, glavno vlogo je igral Zvonimir Rogoz. Gledalci so igro v trenutku sprejeli za svojo, zato so jo ponovili kar dvainpetdesetkrat, skoraj vsakič pred popolnoma razprodano dvorano. Oton Župančič je Hamleta poimenoval za slovensko ljudsko igro.
V tridesetih letih dvajsetega stoletja je klasično gledališko dramo iz pozunanjene patetične igre v sodobno različico prepeljal Ciril Debevec. »Novega Hamleta«, ki je bil mnogo bolj ponotranjen, sta uprizorila Edvard Kralj in Ciril Debevec. Predstava je bila tudi prvič odigrana v novem prevodu Otona Župančiča, ki se je obdržal še desetletja po tem.
Junaška podoba do grotesknega pridiha
Kritika pa ni bila naklonjena gledališkim eksperimentom v prvi predstavi Mileta Koruna leta 1968 v SNG Drami; v vlogi Hamleta sta se preizkusila Tone Slodnjak in Danilo Benedičič. Gledališki kritik Josip Vidmar je Korunu očital primitivizem in grobost, nekje celo zapisal, da gre za vdor huliganstva v slovensko gledališče. To je bil ravno čas gledaliških eksperimentov, novih igralskih tehnik in predstava Mileta Koruma je vsekakor ponazorila svež način režije. Leta 1984 je bil Korun za režijo druge predstave Hamlet deležen popolnoma obratnega odziva.
Z osamosvojitvijo se je izgubil narodnozavestni pomen Hamleta, iz osrednje slovenske ljudske igre je pristal v predalu pomešan skupaj z drugimi evropskimi dramskimi klasikami in njegova junaška podoba je pričela pridobivati vedno bolj grotesken pridih. Matjaž Zupančič je v letu 2006 v Mestnem gledališču Ljubljana predstavil Hamleta, ki ga je igral Uroš Smolej.
»Zdi se mi, da Hamleta drugače kot v duhu sodobnega časa sploh ne moreš uprizarjati. če parafraziram Jana Kotta, je ta igra kot goba; v kateri koli čas jo postaviš, vsrka sodobnost. Pomembno se mi zdi to, da te Hamlet – in Shakespeare nasploh – vedno znova prisili, da se z gledališčem soočiš na neki zelo osnovni, takorekoč bistveni ravni. In to nas je pripeljalo do spoznanja, da se osnovni Hamletov problem pravzaprav ne skriva v razvpiti dilemi »biti ali ne biti«, ampak v neki drugi, na videz manj pomembni izjavi proti koncu igre, ki se glasi: »pripravljen biti, to je vse«.
Zdelo se nam je, da šele v kontekstu tega spoznanja dobijo neko novo vrednost - in hkrati človeško razsežnost - vse tri temeljne plasti drame: politika (Klavdij), ljubezen (Ofelija) in transcendenca (Duh),« je izziv te drame pojasnil Zupančič. Zadnjo predstavo Hamleta v Sloveniji je na veliki oder SNG Drama Ljubljana leta 2013 v novem prevodu Srečka Fišerja in priredbi dramaturginje Žanine Mirčevske postavil režiser Eduard Miler. Dramo znotraj sodobnega razklanega intelektualca sta uprizorila Marko Mandić in njegov alterego Igor Samobor.
Prevajalske revolucije
»Zanimivo je skozi prevode gledati kako se je spreminjal jezik, družba in njen sociološki pregled.,« je dejala Jan Zoranova. Na razstavi je tako moč prisluhniti slavnemu monologu »biti ali ne biti« obarvanega s skrbno izbranimi besedami šestih različnih slovenskih prevodih.
Prvi prevod je leta 1874 pripravil Dragotin Šauperl, njegovi odlomki so bili objavljeni v literarni reviji Zora, a nikoli ni izšel v celoti in bil uprizorjen. Čez dobrih trideset let ga je v roke vzel mladi Ivan Cankar, ga popravil in posodobil. Že pred več kot sto leti je torej Ljubljansko občinstvo slavne Hamletove besede prvič zaslišalo v Šauperl-Cankarjevem prevodu, ki je pričaral zadržano, rahločutno vzdušje.
Pravo prevajalsko revolucijo je v 30. letih dvajsetega stoletja povzročil Oton Župančič. Njegov prevod je ostal v rabi vse do konca devetdesetih let in se občasno uporabljal tudi kasneje. V novem tisočletju ga je Vito Traufer kljub obstoju sodobnejšega Jesihovega prevoda namenoma uporabil tako v svoji gledališki uprizoritvi, kot tudi v lutkovni predstavi.
S koncem Jugoslavije se je novega prevoda lotil Janko Moder, ki je Hamletu dodal sodobnejši pridih in ga približal družbenim in jezikovnim normam dvajsetega stoletja. Hamlet je postal svarnejši, ostrejši in sarkastičen. A prevod nikoli ni bil uprizorjen. Pet let po tem se je na slovenski sceni že pojavila nova različica, tokrat izpod peresa Milana Jesiha, ki se je bolj ravnal po samem angleškem izvirniku in s prevodom zaključil stoletje.
Hamleta je v najsodobnejšo slovensko različico, ki je bila prvič uporabljena v zadnji izvedbi Milerjevega Hamleta pred tremi leti v SNG Drami, prevedel Srečko Fišer. Istega leta je Fišer za prevod prejel tudi Boršnikovo nagrado. Njegove besede so zapisane tudi v oblačkih stripa Hamlet, biti ali ne biti v stripu, ki ga je prav za namene te razstave ustvaril priznan slovenski risar Andrej Potrč v sodelovanju s Cirilom Hodnjakom, Tadejem Golobom in Dejanom Kotnikom. Prvi slovenski Hamlet v stripu bo izdan tudi kot samostojna publikacija.
