Tiskane izdaje
Kultni režiser je pri 90 letih še vedno vitalen. Za njim je 70 let režiserske kariere, ki je bila tesno povezana s Shakespearom. V njej je vedno iskal nove poti, s katerimi bi prikazal realnost na odru. Sredi gledaliških desk je stal še leta 2013, beremo na portalu Sigledal. Spletna enciklopedija Britannica Brooka opredeljuje za režiserja Shakespearovih dram, ki je s produkcijami drugih dramatikov pomembno prispeval k razvoju avantgardnega gledališča v 20. stoletju.
Že kot študent je med drugo svetovno vojno v oxfordskem gledališču Torch Theatre režiral dramo Christopherja Marlowa Doktor Faust (1943) in takoj postal univerzitetna zvezda. Profesionalno kariero je utemeljil s Shakespearjevo Ljubezni trud zaman v gledališču Stratford-upon-Avon, nadgradil s Shakespearovo tragedijo Tit Andronik, dokončno zacementiral pa s Črnci Jeana Geneta, ki jih je režiral v New Yorku. Šestdeseta najmočneje zaznamujeta uprizoritvi drame Petra Weissa Marat/Sade (1964, Schillertheater) ter antologijska interpretacija Shakespearjevega Sna kresne noči (1970, Royal Shakespeare Theatre).
Enako pomemben kot Sen je dve leti prej izdan knjižni prvenec Prazen prostor, še danes »biblija« vsakega gledališkega ustvarjalca in malce radovednejšega gledalca. Slikovito, domiselno in enostavno je razložil kompleksno zgodbo sodobnega gledališča. »Vsak prazen prostor je lahko oder. Ko se po njem sprehodi človek, ki ga nekdo opazuje, je to povsem dovolj, da se začne govoriti o gledališču,« je povedal.
Leta 1970 je ustanovil International Centre for Theatre Research, skupino, ki je združevala igralce, plesalce, glasbenike in s katero je v prvi polovici sedemdesetih potoval po Afriki, Bližnjem vzhodu, Grčiji in Združenih državah Amerike ter raziskoval različne oblike gledaliških izrazov.
Po letu 1974 je Théâtre des Bouffes du Nord po temeljiti obnovi spremenil v osrednji gledališki center ne samo Pariza oziroma Francije, pač pa tudi Evrope. Sedemdeseta so prinesla njegovo popolno afirmacijo pri kritikih in občinstvu, dokončno se je izoblikovala tudi njegova avtorska poetika. Ne gre za izdelan režijski sistem, pač pa prej za zvestobo elementarnim etičnim in estetskim izhodiščem: gledališče je prostor pripovedovanja zgodbe; pripoved mora biti enostavna in razumljiva; občinstvo je dejstvo, brez katerega ni gledališča, zato mora ustvarjalec do nje gojiti izrazito spoštovanje; gledališko ustvarjanje je delo, ki mora biti ves čas v fazi evolucije ...
Brook se je v svojem režijskem konceptu oddaljil od konvencionalnega odrskega podajanja besedil. V svojih uprizoritvah je pogosto uporabljal akrobacije, pantomimo, ritualne elemente ter s tem preusmeril pozornost od besed k dejanjem.
Učinkovita raba naučenega v določenem družbenem kontekstu je Petra Brooka vodila skozi režijo praktično vseh elementarnih del svetovne dramatike, od Shakespeara, Čehova, Sartra, Anouilha, Geneta, Millerja, Becketta, prek različnih žanrskih oblik, od tragedije, drame, opere, improvizacije, performansa, muzikala do bulvarke in do filmske režije. Njegov prvenec je bila Beraška opera (1953), potem je režiral Kralja Leara (1971), Mere za mero (1979) in Hamleta (2002).
V Ljubljani je Brook gostoval pred dvema letoma, maja 2013. je v Cankarjevem domu gostovala gledališke skupine Bouffes du Nord s Čarobno piščaljo v režiji Petra Brooka. Čarobna piščal po W. A. Mozartu je njegovo zadnje veliko delo, s katerim se je po dolgih letih vrnil k evropskemu klasičnemu repertoarju. Po svoje. Ter navdušil občinstvo in kritike v Parizu ter na številnih svetovnih gostovanjih.
Brookova Čarobna piščal se odpoveduje standardnemu opernemu razkošju, ne pa tudi glasbi. Z mladimi opernimi pevci na komorno zasnovanem prizorišču na novo odkriva Mozarta in ga prežarči z izrazito avtorsko vizijo, ki se uresniči kot poveličanje umetnosti.
