Tiskane izdaje
O konkretni lepoti Lepe Vide pa pravzaprav ne vemo nič. Ali pač: že od ljudske balade v tako imenovani ihanski različici, v kateri je bila mati z bolnim otrokom, ki jo je »zamorec« z zvijačo, da bo ozdravil otroka, ugrabil, Vida pa je iz obupa nad prevaro skočila z njegove ladje in utonila, je Vida označena kot lepa, celo prelepa. In prav lepota se izkaže za sprožilni kamen dogajanja: Tako je rekel črni zamorc: / 'Kaj je tebi, lepa Vida, / ki nisi več tako lepa / kakor prve lete?' Ali v Prešernovi prepesnitvi: Zakaj Vida nisi tak' rdeča, / tak' rdeča nisi, tak' cveteča, / kakor ti si prva leta bila?
Vida torej ni več tako lepa in cvetoča, kot je bila, njena lepota je načeta, in to dejstvo zahteva odgovor. Izkaže se, da je Vida poslušala nespametne nasvete in vzela za moža starca, za povrhu pa ima še bolnega otroka. Vidine lepote tako ne ogroža naravni red stvari, ampak zunanje okoliščine. Tem se skuša izogniti, zato se pusti prepričati »zamorcu«, torej tujcu in njegovim obljubam, kar takoj bridko obžaluje. Če je prej hrepenela po boljšem življenju in tujih, neznanih svetovih, se zdaj njeno obžalovanje ponotranji v hrepenenju po možu, otroku in domu (očetu), ki jih je zapustila.
Lepota Lepe Vide, kot jo izpričuje bogata literarna predelava zgodovinske snovi – časa med 9. in 11. stoletjem, ko so po obalah Sredozemlja plenili Saraceni in Mavri ter ugrabljali mlada dekleta –, seveda ni merila na zunanjo Vidino lepoto, ampak prej na lepoto komaj začete, pa že prekinjene, mladosti ženske, ki hrepeni po drugačnem, lepšem, morda celo duhovno višjem svetu. V tem je najbrž že eden izmed vzrokov, da se je ta motiv tako dolgo ohranjal v slovenskem ljudskem izročilu, stopil v narodov kolektivni spomin, potem pa celo označeval nekatere razvojne premike v zgodovini slovenske literature.
Motiv, ki se je
Prav hrepenenje je po mnenju mnogih raziskovalcev glavni razlog, da se je lepovidinski motiv tako močno vrasel v slovensko literaturo, ki nasploh pozna malo aktivnih in odločnih junakov pa veliko pasivnih hrepenelcev in lepih duš. To vraščenost konec koncev kaže več kot štirideset literarnih obdelav tega motiva, med katerimi sta najpomembnejši Prešernova (Od lepe Vide, 1832), narejena po Smoletovem prepisu dolenjske ljudske baladne različice Lepe Vide, ter Cankarjeva dramska pesnitev Lepa Vida (1912). Med pomembnejše sodita še nedokončan istoimenski Jurčičev roman (1877) in Šeligova drama (1978), motiv pa se pojavlja v pesmih, prozi ali dramah Otona Župančiča, Iga Grudna, Alojza Gradnika, Franceta Bevka, Prežihovega Voranca, Borisa Pahorja, Edvarda Kocbeka, Matjaža Kmecla in mnogih drugih.
Tej zajetni zbirki korespondira tudi literarna, zgodovinska, sociološka, psihološka in celo filozofska refleksija različnih avtorjev: Ivan Grafenauer, Anton Ocvirk, Dušan Pirjevec, Taras Kermauner, Tine Hribar, Jože Pogačnik, Dimitrij Rupel, Denis Poniž, Irena Avsenik Nabergoj itn. Pri Hribarju, čigar monografija časovno zaobjame literarizacijo motiva »od Cankarjeve do Šeligove Lepe Vide«, dobi tudi ustrezen »zbirni« naslov – Drama hrepenenja.
Hrepenenje
Da je središče Cankarjeve Lepe Vide, njegove sploh zadnje drame, hrepenenje, seveda ni bilo naključje, saj je bila večina prvin tega dela že od začetka vtkana v pisateljevo literaturo. Ideja hrepenenja je po mnenju poznavalcev Cankarjevega dela tako ali tako v središču pisateljevega opusa. Janko Kos jo je označil za »duhovno središče« njegove literature, za Dušana Pirjevca je bil Cankar predvsem »pesnik koprnenja«, Tine Hribar pa je v Cankarjevi Lepi Vidi sploh videl paradigmatično »dramo hrepenenja«.
S Cankarjevo dramo tako lepovidinski motiv ne preraste dokončno samo v veliko témo, ampak hrepenenje samo postane tako rekoč ontološka kategorija slovenstva: večna razpetost med domom in svetom, med resničnostjo in sanjami, med nesamozavestnim, pasivnim, svetoboljnim na eni strani in aktivnim, spreminjajočim na drugi. To razpetost Cankar v Lepi Vidi izpiše kot abstraktno dilemo med hrepenenjem po nedosegljivem, ki je že onkraj vsega telesnega ter se obrača v čisto duhovnost, in zemeljsko dosegljivim, ki zaradi svoje vsakodnevne prozaičnosti hrepenenju spodmika njegova podstat in vzrok. Nič čudnega, da je ta lepovidinski kompleks slovenstva naletel tudi na izrazite nasprotnike, kot denimo pri pisatelju Jožetu Snoju, ki je Lepo Vido razglasil za nič manj kot »grob slovenskih literatov«.
Naj za konec o svoji Lepi Vidi spregovori še Cankar sam: »Pisal sem o naših 'tujcih' – o tistih naših ljudeh, ki nimajo domovine. In to smo mi vsi. Večji del sanjači, vseskozi pasivni ljudje, ki se sčasoma povagabundijo, zgodaj umro na tuberkulozi, ali pa postanejo pesimisti, kritiki, nemočni sanjarski reformatorji, ki ne dosežejo nikoli ničesar. O teh ljudeh sem pisal in o onih drugih, ki imajo 'domovino'. In ti so še žalostnejši!« To se sliši zelo aktualno.
