Cvetje v jeseni prvič kot pravi slovenski muzikal

Odmevna predstavitev novega slovenskega muzikala po motivih povesti Ivana Tavčarja in filmu Cvetje v jeseni.

sre, 18.06.2014, 15:00

Ali bo Festival Ljubljana kot velikodušni soorganizator in koproducent petih predstav novega slovenskega muzikala Cvetje v jeseni v poletnem gledališču v Križankah (od 17. do 22. septembra) na koncu obveljal za tistega, ki je ponudil svoje usluge v pravem trenutku, pravim ljudem in na pravem kraju, bomo sicer lahko zapisali šele po premieri, a sodeč po razpoloženju, ki že dva meseca vlada med pripravami na predstave, bi smeli sklepati, da se dogaja nekaj v zatišju, kar pa bo izbruhnilo na plan, kot se za biser slovenske kulturne dediščine in za osvojitev novih generacij ter obuditev spominov starejših spodobi.

Smo na pragu prvega izvirnega slovenskega muzikala, in to v vseh komponentah oziroma od A do Ž (ne od A do B). Nastopajoči že zdaj prekipevajo od radosti, hrepenenja in želje pokazati vse, kar se skriva in hkrati razodeva v ljubezenski zgodbi med Janezom in Meto kot glavnima junakoma Cvetja v jeseni, pa hlapcem Danijelom in Lizo, pa Metinima staršema ... Težko bo preseči slavne slovenske filmske igralce, ki so zasnovali to najprej televizijsko trilogijo, potem še celovečerni film v režiji Matjaža Klopčiča, ki mu je glasbeno podobo za večne čase dal Urban Koder.

Kaj smemo pričakovati, kaj želeti, česa ne bi marali?

Pričakovati smemo neko tipično slovensko doživetost in pristnost, ki jo mora najprej oblikovati v 120-minutni predstavi v dveh delih skladatelj Matjaž Vlašič. Brez glasbe, ki se bo z osrednjimi melodijami in pesmimi glavnih nastopajočih pevcev vtisnila v spomin, tako rekoč kot popevka ali osrednja ali vodilna melodija muzikala, ne bo uspeha.

Želimo si samozavesti in navdušenja nad doživetji preteklih rodov, kot ga prepoznava mlada generacija, ki morda niti še ni videla koscev kositi travo, želimo si profesionalno pripravljenost kot v operi, režijsko izdelanost do podrobmnosti, koreografsko domiselnost in brez pretiravanj s kakšnimi modernimi koreografskimi prijemi, raje pestrost ritmov, ki izhajajo iz slovenske folklorne dediščine, vokalno izdelanost vseh, kot da bi peli Schuberta na koncertu, podoživljanje vsega samostojno in pristno, kljub temu da že vsi vemo, kaj se bo zgodilo ...

Ne bi marali pocukranosti neke idilične kmečke povesti, šablonskosti, pretiravanj in ponarejenosti. Bolje, da se Maji Martini Merljak kot prvi Meti zlomi peta na odru in jo bo Janez (baritonist Matjaž Robavs) še pravočasno ujel in prižel na svoje prsi, kot da se mu sama vrže v objem (kar ni sicer nič narobe, a tega pri Tavčarju ni bilo) ... Meti bosta dve (še Nina Pušlar), tako da se že zdaj postavlja vprašanje, ali bo nemara treba iti v Križanke kar dvakrat?

Režiser Vojko Anzeljc bo imel veliko dela in bo moral pokazati in dokazati vse svoje sposobnosti v procesu nastajanja kompaktne, logično-razvojne in gladko tekoče predstave, s številnimi dvigi in valovanji, tudi tragičnimi momenti, kot veste, a s poudarkom na lepoti življenja in njegovih vrednotah kot takih (ne pa opevanja lepot Gorenjske).

Koreograf Miha Krušič bo, čeprav je zgled muzikala westendovska tradicija, imel veliko dela s »slovensko snovjo«, prav tako pisec libreta dramskega besedila Janez Usenik. Skladatelj Matjaž Vlašič je v celoti že končal prvo dejanje in piše drugega, dirigent Simon Dvoršak bo izbral orkester, sestavljen, kot smo slišali na predstavitvi, iz osemindvajsetih glasbenikov, glasbene aranžmaje bo prispeval skladatelj Anže Rozman.

Med nastopajočimi omenimo še Ano Grasselli, Domna Križaja, Alenko Kozolc Gregurić, Marjana Buniča, Jureta Ivanušiča. Scenografija je še skrivnost, a menda bo bolj temeljila na videu, kot da bi vso Gorenjsko plus najlepše mesto na svetu prenesli na poletni oder Križank.

Prijavi sovražni govor