Dan, ko se igra kamišibaj

Od četrtka do sobote simpozij o umetnosti kamišibaja z mednarodno udeležbo. Letošnji festival ne bo več v Piranu, ampak v Štanjelu.
Objavljeno
09. maj 2018 08.00
Posodobljeno
08. maj 2018 15.30
Igorja Cvetka je kamišibaj očaral že pred desetletjem. FOTO: Ubald Trnkoczy
Simona Bandur
Simona Bandur
Če združimo japonski besedi kami in šibaj, dobimo kamišibaj. Prva pomeni papir, druga gledališče. Nastalo je na Japonskem, a tudi pri nas je to dete že shodilo, kakor slikovito pravi njegov oče Igor Cvetko. Prav zdaj se po Sloveniji odvija 24-urni vseslovenski maraton Zaigraj kamišibaj, od jutri do sobote bo na gledališkem inštitutu v Ljubljani še mednarodni simpozij o tej umetnosti. Cilj maratona je Guinnessova knjiga rekordov.

Ljubljančani, ki kmalu po polnoči niso bili v podhodu Maximarketa, na Kongresnem trgu ali pri Prešernovem spomeniku, so zamudili prve predstave vseslovenskega maratona kamišibaja. Uprizorili so jih Rok Glavan, predsednik Društva kamišibaj Slovenije in antikvar, ter Jelena Sitar in Igor Cvetko, ustanovitelja Lutkovnega gledališča Zapik, ki sta to umetnost pripeljala k nam. Na maratonu sicer lahko sodeluje kdorkoli in kjerkoli – edino pomembno je, da se prijavi na spletni strani, da ima publiko in da dogodek dokumentira.

Čeprav Cvetko, sicer etnomuzikolog, lutkar in ilustrator, organizacijo dogodkov, katerih krona je festival kamišibaja v avgustu, prepušča društvu, se ga drži etiketa očeta kamišibaja pri nas.

Kaj vas je povezalo s to japonsko obliko pripovedovanja zgodb?
Že vse življenje se ukvarjam z alternativnim gledališčem, zlasti lutkovnim. S kamišibajem sem prvič prišel v stik pred desetimi leti. Kmalu zatem sem imel okroglo obletnico, 60-letnico. Jelena mi je kupila letalsko vozovnico za Japonsko in me »poslala« na pot raziskovanja kamišibaja in hkrati na obisk k vnukoma. Imam namreč vnukinjo in vnuka, ki sta napol Japonca. Na Hokaidu, v kraju, kjer živijo, sem v supermarketu opazil cel oddelek kamišibajev in si jih nekaj tudi nabavil. To je bilo leta 2009. Potem sva nekaj let razmišljala, kako bi lahko to umetnost razvili pri nas, vse do leta 2013, ko se nas je zbralo pet lutkarjev in smo pripravili šest ali sedem predstav ter navdušili občinstvo. To je bilo v okviru pripovedovalskega festivala v Ljubljani Pravljice danes, avgusta istega leta smo v Piranu že pripravili prvi slovenski festival kamišibaja. Ta je bil silno zanimivo organiziran, saj smo letake napisali kar na roko.

Vse je bilo torej v slogu kamišibaja – analogno?
Da, a že naslednje leto se je vse precej spremenilo, povečalo se je število nastopajočih in do lani naraslo na 44 v treh večerih, pripravili smo tudi nočni program.

Kako pa vam je uspelo v kratkem času vzbuditi tolikšno zanimanje za to precej neznano gledališko zvrst?
Najbrž je nekaj na osebni energiji, ki sva jo z Jeleno oddajala, predvsem pa je pomembna predanost ne le naju dveh, ampak tudi tistih, ki so se zlagoma pridruževali gibanju. To je velik nabor zanesenjakov, ljudi, ki se s kamišibajem ukvarjajo z globokim spoštovanjem in ljubeznijo. Zato tudi pravim, da je ta otrok, ki je leta 2013 shodil, zdaj že pripravljen samostojno preživeti.

Zanimivo je, da imate močne skupine v delih Slovenije, ki so daleč od Ljubljane, kjer se je vse začelo.
Vse se je širilo z zasebnimi stiki. V Črnomlju, denimo, imamo dva huda navdušenca, to sta Breda in Darko Kočevar, ki sodelujeta od drugega festivala, vsako leto sta tudi nagrajena, in skrbita za popularizacijo kamišibaja na vseh ravneh. V vsaki regiji je nekaj ljudi, ki so res predani. Najmočnejša je gotovo Primorska, zlasti Nova Gorica, zadnja leta tudi Ajdovščina in Vipava. Na Gorenjskem imajo vsa leta svoj festival, v Kranju. V Mariboru vodi dejavnost kar tamkajšnje lutkovno gledališče, nova podružnica je v Velenju, nekaj dobrih kamišibajkarjev je na Dolenjskem pa v Ljubljani ...

Letos prvič festival kamišibaja ne bo v Piranu, temveč v Štanjelu. Zakaj ta premik?
Doslej je bilo središče dogajanja Piran, kajti tam nam je občina odstopila prostor, Židovski trg, in festival tudi podprla. Zdaj bi ga radi predstavili še drugod po državi. Za začetek smo izbrali Štanjel, saj je na Primorskem zanj veliko zanimanja – v dveh letih smo usposobili sto kamišibajkarjev, poleg tega se je nad festivalom navdušila tamkajšnja vodja kulturnega programa Polona Abram.

Omenili ste silno energijo, ki vodi vaju z ženo. Kijokan, posebna energija med ustvarjalcem in občinstvom, je pomemben sestavni del kamišibaja. Kaj potrebuje izvajalec, da zna ustvariti to vez?
Ustvarjalec mora sam sebe stoodstotno vključiti v kamišibaj. To je pogoj našega avtorskega kamišibaja. Nekdo, ki stoodstotno stoji za svojim delom, lahko publiko prepriča, da se mu odpre, in tako ta energija, kijokan, zakroži. Pri vsakem stavku, pri vsaki sliki se opazi, kako se publika poglablja v zgodbo. Ko se odpre butaj, leseni oder, na katerem se izvaja kamišibaj, se odpre svet zgodbe ...

Poudarjate, da je pomembno, da je avtor besedila, ustvarjalec sličic in izvajalec isti človek. Zakaj?
Kamišibajkar pri vsaki izvedbi publiki ponudi del sebe. Lepše, bolj avtentično, kot to naredi pripovedovalec s svojo zgodbo, ne more nihče drug. Lepše, kakor je Malega princa napisal in narisal Antoine de Saint-Exupery, ga ne bi mogel predstaviti nihče drug. Avtorska zgodba lahko samo skozi samega avtorja pride do publike takšna, kakršna je.

V čem je posebnost našega kamišibaja – poleg tega, da je avtorski?
Naš kamišibaj je »analogen«, ročni izdelek. (Japonski je pogosto tudi natisnjen, op. p.) Likovnost mora biti dvodimenzionalna, uporabili pa smo že tudi origami, kolaž, celo glino in tekstil, naredili 3D-sceno in jo fotografirali. Nekaj poskusov je bilo z uporabo svetlobe, a se niso obnesli, predvsem pa se, na naše presenečenje, ni nikoli obnesla kombinacija lutk in kamišibaja, kar je bila za nas, predvsem lutkarje, grozovita ugotovitev. »Kako to, da ne moremo kamišibaja oplemenititi z lutko, saj lutka zmore vse?!« Na koncu smo misel o lutki ob kamišibaju povsem opustili, celo o dvodimenzionalni lutki. Spoznali smo, da je kamišibaj izrazito prečiščena in samosvoja forma.

Kaj pravzaprav je – likovna ali gledališka umetnost?
Najbolj je filmska umetnost.

Seveda, premikajoče se slike.
Da. Če hočete učinek filma, tega ne dosežete le s tem, da je kamera statična, ampak tako, da kadrirate, z montažo ritmizirate, pokažete sliko z različnih zornih kotov. Kamišibaj je celo bolj kot stripu blizu filmu in ima z njim podobne letnice. V dvajsetih letih prejšnjega stoletja, ko se je na Japonskem zelo razvila filmska industrija, je tudi začel nastajati klasični kamišibaj. Če začneš filmsko razmišljati, si laže ustvariš dober kamišibaj, še zlasti danes, ko je najpomembnejša vizualna komunikacija.

Na simpoziju se boste med drugim posvetili pomenu kamišibaja v pedagogiki in terapiji. Kakšne rezultate dosega na teh področjih?
Vsa leta smo poskušali na kamišibaj pogledati z različnih strokovnih področij – poleg tega, da smo ga predstavili na vsej pedagoški vertikali, od vrtca do fakultet, in dobili krasne rezultate. V vrtcu Vodmat smo pred leti pripravili izobraževalni seminar za vzgojitelje v kliničnem centru, ki lahko zdaj malim bolnikom odigrajo kamišibaj. Ob postelji.
Pred dvema letoma smo se s kolegi poglobili v možno uporabo tega gledališča v knjižnicah, pri delu psihologov in psihiatrov, pripravili predstavitve in delavnice za duševne bolnike, celo za tiste z zaprtih oddelkov, sodelovali s centrom za usposabljanje, delo in varstvo v Črni na Koroškem, delali z odvisniki, zaporniki ... Kamišibaj je forma, ki se preprosto dotakne ljudi.