Danes skoraj ni več Cyranojev in Roxan

V Lutkovnem gledališču Maribor se v zadnjem času vsaj toliko kot slovenščina sliši tudi češčina. Režiser Jakub Vašíček je na oder postavil vrsto predstav, nocoj bo premierno uprizorjen njegov Cyrano de Bergerac. Bomo torej sedeli tri ure in poslušali verze Edmonda Rostanda v prevodu Otona Župančiča?

Nikakor ne, gre za »multižanrsko variacijo francoske in svetovne klasike v divjem ritmu in sunkovitem tempu, ki govori o tem, kaj vse se lahko skriva za besedo«. In za pesmijo, plesom, igralci in lutkami. Še vedno pa ostajajo trije mladi ljudje v čudnem trikotniku: on ljubi njo, on prav tako ljubi njo, koga ljubi ona? In en nekoliko manj mlad protagonist, ki morda veliko ve, vendar ga ob današnjem diktatu mladosti nihče več ne posluša.

Vaš Cyrano govori o današnjih površnostih in banalnostih, vendar tudi krajšanje in modificiranje avtentičnega teksta lahko podpira takšne tendence.

Pri pripravi predstave se postavim v vlogo povprečnega gledalca, bodisi mladostnika, človeka v zrelih letih ali starejšega, in pridem do zaključka, da ne morem tri ure sedeti ter gledati in poslušati integralnega besedila. Sam vzdržim pri celotni uprizoritvi Čehova ali morda še kakšnega Shakespearovega dela, sicer pa me bolj kot besedilo zanima notranja struktura zgodbe, predvsem odnosi med ­junaki.

Brez bližnjic torej ne gre?

Stilizacija besedila, scene in kostumov je nujna, če hočemo doseči ustrezno prepričljivost in sugestivnost. Seveda gre tudi za poenostav­ljanje, vendar so časi pač takšni, da kompleksnih vsebin, še zlasti za mlajše občinstvo, danes ni več mogoče uprizoriti brez okrajšav in redukcij.

In vdora sodobne tehnologije?

Tudi tega. Komunikacija danes v stvarnosti pač poteka prek družabnih omrežij in zato tudi v tokratnem Cyranoju junaki svoje probleme sporočajo prek facebooka, twitterja in esemesov. Tukaj je še paradoks s poštarjem, saj pisma, ki je napisano na roko, nihče več ne prepozna. Če hočemo animirati občinstvo, je pač treba prilagoditi zunanjo formo sedanjemu času. Kljub vsemu tehnološkemu inventarju so medsebojni odnosi nespremenjeni, naša čustva so še vedno enaka, le manifestirajo se drugače.

Namen predstave torej ni, da bi mladostniki po predstavi zavili v knjižnico in si izposodili Rostandovo knjigo?

Nič nimam proti, če bodo to storili, vendar moj namen ni takšen, obstajajo redke izjeme, ki bi bile sposobne, ne iz dolžnosti, temveč iz navdušenja, prebrati celotnega Cyranoja. Sicer pa je Rostandov tekst le del besedila, gre za povsem modificirano zgodbo, v kateri se zabava prepleta z resnimi temami, romantika z banalnostjo, živi igralci z lutkami ...

Ob današnjem diktatu mladosti in lepote Christian pravzaprav ne potrebuje več Cyranoja in verzov, da bi osvojil dekle, saj povsem zadošča že njegov atraktivni videz.

Žal je tako in to je ena od poant predstave. Danes skoraj ni več Cyranojev in Roxan ali pa so zelo redki, po drugi strani pa zagotovo obstaja prikrita želja po veliki romantični ljubezni, vendar mnogi zanjo nimajo časa ali pa se bojijo pokazati takšna pričakovanja, ker se zdijo nemoderna in neumestna.

Prva uprizoritev Cyranoja v Parizu je imela petsto ponovitev; bo tako tudi z mariborsko?

Upam.