Tiskane izdaje
Se Mini teater spreminja v Svetlanin teater? Pred letom dni so uprizorili Sapramiško 2, v koprodukciji s SMG leta 2007 postavili dramsko uprizoritev Pekarne Mišmaš, zdaj v svet črnih in belih mišk vstopajo z lutkami.
Direktor in umetniški vodja Mini teatra Robert Waltl: »Z gledališčem za otroke se ukvarjam dolgo in vem, kako redki so vrhunski teksti.«
Pekarno Mišmaš v Mini teatru napovedujejo kot zgodbo o dobroti skromnega peka Mišmaša, ki revnim in otrokom daje kruh tudi zastonj, o zlobni in jezični Jedrt, ubogem mačku, ki ga Jedrt tako izkorišča, da se končno odloči ostati kar pri Mišmašu.
Robert Waltl je Pekarno na oder postavil že leta 2007 v Slovenskem mladinskem gledališču, tokrat pa se je odločil za minimalistično lutkovno uprizoritev s tremi igralci animatorji (Violeta Tomič/Vesna Vončina, Jose in Tadej Pišek).
»Ta tekst iz dneva v dan potrjuje kakovost klasika. V deželi, ki z veliko hitrostjo izgublja moralne vrednote, ima neko globljo, zdravilno vrednost.« Isto pravljico Svetlane Makarovič bo Waltl letos režiral tudi v Belorusiji in v Zagrebu, vse tri predstave pa so del velikega evropskega projekta Puppet Nomad Academy 2, ki združuje deset evropskih držav in gledališč pri ustvarjanju za otroke.
Od knjige do odra kot klasika
Pekarna Mišmaš je v knjigi prvič izšla leta 1974, sledili so številni ponatisi. Leta 1992 je pravljica dobila nadaljevanje v knjigi Pek Mišmaš v Kamni vasi, ki jo je ilustrirala sama pisateljica. Pekarna Mišmaš je izšla tudi na zvočni kaseti.
Leta 1975 je bila posneta radijska igra v režiji Zvoneta Šedlbauerja in v igralskih interpretacijah Janeza Hočevarja Rifleta, Duše Počkaj, Dareta Ulage, avtorice in drugih.
Kmalu po izidu so Mišmaša razglasili za vrh sodobne slovenske književnosti, ki ohranja odlike žlahtnega ljudskega pripovedništva in jih na samosvoj način preustvarja. »Živa govorica, jedrnatost, preprostost in izčiščena kompozicija, avtoričino spoštovanje starodavnega ljudskega izročila, skrivnostno ozračje časovne nedoločljivosti, izvirno poustvarjeni motiv človeške radovednosti«, so le nekateri poudarki v recenzijah.
Leta 1977 je bila Pekarna Mišmaš kot lutkovna igra prvič uprizorjena v Lutkovnem gledališču Ljubljana v režiji Lacija Cigoja, potem so se uprizoritev lotevali še v Lutkovnem gledališču Maribor, in sicer leta 1979 in 1997, deset let pozneje jo je za Slovensko mladinsko gledališče pripravil Robert Waltl (koprodukcija z Mini teatrom).
Da so Svetlanina besedila ponarodela, piše Milena Mileva Blažić s Pedagoške fakultete v Ljubljani v prispevku Izvirnost v mladinskih besedilih Svetlane Makarovič. Med drugim izpostavlja dejstvo, da je Makarovičeva ena redkih slovenskih avtoric v osnovnošolskem učnem načrtu za slovenščino.
Po mnenju Blažićeve je avtorica v slovensko mladinsko književnost vnesla številne novosti, njena izvirnost se kaže v domišljijskih prostorih z izvirnimi prebivalci, v zgradbi, subverzivnem slogu, problemski tematiki in jezikovni izvirnosti. A najpomembneje: »Svetlana Makarovič z mladinskim leposlovnim opusom neposredno spodbuja mlade bralce k razmišljanju.«
Darja Lavrenčič Vrabec, vodja Pionirske knjižnice v Ljubljani, kot profesionalna bralka knjig za mladino meni, da je Svetlana ena sama, prav tako tudi njene pravljice. »Pek Mišmaš in zgodba o kruhu je ponarodela klasika. Vedno znova tekne, tudi z različnimi uprizoritvami.« In zakaj so knjige Makarovičeve tako dobro zaživele tudi na odru? »Ker se njeni junaki znajo ravno prav pogovarjati z dvorano, ker čarobnost njenih zgodb ni večja od odra in ker občinstvo na gledališkem plakatu bere ime Svetlane Makarovič z enakimi občutki, kot je v svojem času bralo ime Williama Shakespeara.«
Robert Waltl o gledališkem čaru Makarovičeve pravi, da ima avtorica osebni stil, ki je prisoten v govoru vseh njenih junakov, je originalen, prepoznaven, čist in stilsko dovršen. »Po drugi strani je moralni poduk njenih pravljic blizu otroškemu občutku za pravičnost, odrasli pa v njem lahko preverijo življenjsko kredibilnost. Slovenci preprosto obožujemo Svetlanine pravljice in njene predstave so deležne izjemnega odziva občinstva. Svetlana je slovenska kraljica pravljice in naš Andersen!«
V Lutkovnem gledališču Ljubljana, kjer so leta 1977 pripravili krstno uprizoritev Mišmaša, na Makarovičevo gledajo kot na avtorico, ki brezkompromisno razgalja otročje napake človeškega sveta.
Naj je to miška, ki je zbrala toliko poguma, da je sedla na zobozdravniški stol, lačna muca, ki si je za zadnji mačji tolar kupila zeleni trakec in se za hrano udinjala pri ostalih živalih ali fantič, ki je iz gozda pregnal jezo, sovraštvo in zamere. Zato so njene predstave za naše gledališče in naše občinstvo nepogrešljive,« dodaja umetniška vodja Jera Ivanc.
