Deseta hči Svetlane Luciferke

Nocoj krstna izvedba novitete skladatelja Milka Lazarja z libretom Svetlane Makarovič.

Objavljeno
14. maj 2015 19.07
*jer* Milko Lazar - Sobotna
Jelka Šutej Adamič, kultura
Jelka Šutej Adamič, kultura

V ljubljanski opernobaletni hiši bo nocoj krstna izvedba operatorija Deseta hči, ki ga je na libreto Svetlane Makarovič napisal Milko Lazar. Sezono bodo tako po italijanskem klasicizmu, pozni nemški romantiki, francoskem 'verizmu' in ruski romantiki zaključili s slovensko noviteto.

Svetlana Makarovič je v Nedelu izjavila, da sta oba »obsedena norca in da je bilo samo še vprašanje časa, kdaj bosta treščila eden v drugega«. Kdaj se je torej to zgodilo?

S Svetlano se že dolgo poznava, od davnega leta 1985, ko sva skupaj snemala njene šansone. Takrat je bila džezarka, velika ljubiteljica džeza, klavir je redno igrala in to odlično. Operatorij je najin sedmi skupni projekt. Deseta hči je bil tudi naslov glasbeno-scenskega dela, ki sva ga leta 2001 v okviru podelitve kresnika pripravila za izvedbo na Rožniku, a tokratno delo s prvim projektom nima nobene resnične povezave. Res pa je, da sva že takrat razmišljala o nečem takem, kot je opera.

Ponovno je ideja zaživela pred več kot petimi leti, a spet zaspala, dokler ni operna hiša dobila novega vodstva in nove umetniške voditelje. Skupaj z Roccom in Petrom Sotoškom smo se naključno pogovarjali in sem omenil, da sva s Svetlano razmišljala o operi in idejo sta jo takoj zagrabila. Rocc me je klical naslednji dan in me vprašal, kdaj bi lahko delo napisal. Tako se je začelo. Svetlana je začela pisati povsem nov libreto in ko je končala, mi ga je dala, da sem začel s komponiranjem.

Torej je bil prej libreto kot glasba? Sta nastajala sočasno?

Ne, zame je libreto osnova, ne morem ustvarjati kar tako. Čakal sem libreto in se šele potem lotil pisanja. Glasba ne prihaja sama od sebe, potrebuje motiv, vzgib. Glasba je sama po sebi prazna, v sebi mora nositi pogonski vzvod. Med branjem libreta sem sproti odkrival skrivnosti in se spontano odzival, ker sem v prvi vrsti improvizator, džezist. Premislek pride potem, a osnovni naboj mora biti neposreden.

Sta se med nastajanjem glasbe s Svetlano dobivala? Sta sodelovala?

Ne, nekajkrat sva se slišala po telefonu, ker sem jo obveščal, kaj bom naredil, da bom dal nekaj ven, da si bom za odhod Ciganov izmislil svoj jezik ... Z vsem se je strinjala, saj mi zaupa tako kot jaz njej.

Kako pa je potekalo sodelovanje z drugimi?

Že od začetka imam veliko srečo. Zdi se, kot da se ljudje najdemo po neki srčni plati. Ko sem spoznal Roka Japlja (Rocca, op., p.), mi je bil takoj zelo blizu in ko me je vprašal, če imam kakšno željo glede režiserja, sem mu rekel, da bi bil vesel, če bi delal on režijo in scenografijo. Potem je ekipa nastajala sproti, tesno sva sodelovala z dirigentom Markom Hribernikom, da sva govorila o specifikah orkestra, kvalitetnih značilnostih in pomanjkljivostih orkestra, posameznikov, pevcev ...

Kdo pa je izbral pevce?

Rocc, umetniški vodja, ki me je potem obveščal o tem, da sem se lahko s pevci dobival in jih preiskušal, korigiral glasbeno gradivo glede na njihov glas. Delali smo po starinskem postopku, operatorij je nastajal tako kot opere nekdaj.

Nastopa tudi igralec.

Ja, Boris Ostan. Svetlano sem že na začetku prosil, če lahko v libreto vtke eno dramsko vlogo, ker sem hotel kombinirano delo, zato sem ga tudi poimenoval operatorij, kar pomeni, da gre za kombinacija opere, oratorija, laboratorija ... In potem imamo oratorja, ki je grajski norec, in on pripoveduje ter sproti režira zgodbo. On je joker.

Kako pa se je na vaše delo odzval orkester? Ali je imel z noviteto kakšne težave?

V glavnem ne, ker vem, kako je treba pisati za orkester, saj sem bil veliko let tudi sam njegov član. Čeprav gre za zelo tehtno delo, je vse izvedljivo. Vse je napisano do roba, ker se, ko pišem glasbo, zavedam, kje je rob in ga ne presežem. Na koncu smo dobili preplet preračunanih tehničnih rešitev znotraj orkestracije in orkester uživa, mislim, da se dobro počutijo.

Kaj lahko pričakujemo?

Nič ne pričakujte. Največja napaka sodobnega poslušalca, ki gre na koncert ali drug dogodek je, da nekaj pričakuje. Gre za popolno novost, nova je tako glasba kot libreto, zato so pričakovanja nepotrebna. Delo ni narejeno po nekih uveljavljenih modelih, ni narejeno, da bi ugajalo, ampak teče spontano. Ponavljam, da sem v osnovi džezist in improvizator, v čemer se morda razlikujem od drugih sodobnih skladateljev. Razlika med mano in njimi je v miselnem toku.

Ali bomo priče improvizaciji?

Ne, ne. Ne govorim o živi improvizaciji, ampak o improvizaciji med ustvarjalnim postopkom, ki je na koncu fiksirana. Obstajata dve vrsti improvizacije, ena poteka v realnem času, tukaj in zdaj, druga pa je improvizacija v zamrznjenem času. Orkestracija je najprej ena velika analiza do sedaj narejenega, nato pa izpolnjevanje manjkajočih elementov, dodajanje barv itn.

Kaj pa arije? Bodo?

So arije. Kar nekaj njih, tudi recitativi, dueti in seveda zbor. Če malo globlje pogledam, lahko gledalec/poslušalec pričakuje vse, kar je že videl v operi, veliko teh elementov, vendar bodo prezentirani zelo drugače.

Ali bo občinstvo šokirano, kakor napoveduje Makarovičeva?

Ne vem. Mislim, da bo marsikomu dalo veliko, pričakujem solze, tudi šokiranost, a v prvi vrsti gre za veliko emocij.

Zakaj je pri nas tako malo opernih novitet?

To vprašanje pa postavite ministrici za kulturo.