Diana Koloini razkriva ambicije SSG Trst

V jubilejnem repertoarju SSG Trst šest lastnih premier

Objavljeno
02. oktober 2012 12.45
Slavko Pezdir, kultura
Slavko Pezdir, kultura
V Slovenskem stalnem gledališču­ (SSG) Trst je včeraj prevzela naloge in pristojnosti umetniške koordinatorke dramaturginja in magistra sociologije kulture Diana Koloini.­ V pogovoru nam je razkrila ­repertoar prihodnje sezone in dolgoročnejše ambicije.



Zakaj ste se odločili za umetniško vodenje tržaškega slovenskega gledališča, ki deluje v posebej omejenih statusnih, finančnih in kadrovskih okoliščinah, ter ob tem še za neobičajno omejen mandat zgolj do konca prihodnjega leta?

Enoletni mandat sem kljub pomislekom sprejela, ker upam, da se bo lahko ob ugodnem medsebojnem sodelovanju podaljšal. Če se bo po letu dni izkazalo, da sem se uspešno ujela z ansamblom SSG in z gledališkim okoljem, si bodo morda tudi člani gledališkega sveta zaželeli umetniškega koordinatorja za daljše obdobje.

Previdnost odločevalcev je lahko tudi neproduktivna ter lahko priča o določeni meri njihove samovolje. Na podobne pojave naletimo tudi drugod, na primer v ljubljanski SNG Drami, kjer je že več kot leto dni zgolj začasno vodstvo. To kaže, da odločevalci ne pogrešajo trajnejših rešitev na mestih umetniških vodij, ki bi lahko postali bolj zasidrani v kolektivu ter s tem rahlo svobodnejši in bolj avtonomni.

Glede na prevzem nalog in pristojnosti umetniške koordinatorke s 1. oktobrom ste verjetno večino repertoarja za naslednjo sezono podedovali od prejšnjega umetniškega vodstva SSG (Boris Kobal, Jaša Jamnik in Sergej Verč)?

Predhodniki so pripravili in se z nekaterimi zunanjimi sodelavci že dogovorili za štiri lastne uprizoritve (dve na malem in dve na velikem odru) ter za tradicionalno uprizoritev za otroke (Gledališče iz kovčka v režiji Dejana Spasića). Vse to je bilo storjeno tako pozno, da ni bilo mogoče niti ne bi bilo pošteno (ne do prejšnjega umetniškega vodstva ne do že povabljenih zunanjih sodelavcev) kar koli odločneje spreminjati. Prve tri uprizoritve v sezoni bomo uresničili po predlogu prejšnjega umetniškega ­vodstva.

Sezono bomo uvedli na velikem odru s krstno uprizoritvijo letošnje Grumove nagrajenke, 'igre o današnjih dneh' Vaje za tesnobo Vinka Möderndorferja, v režiji Jake Andreja Vojevca. Nato bo na velikem odru sledila dokumentarna uprizoritev Sebastijana Horvata, Luke Golca in Nataše Gaši Srce v breznu: The Movie v režiji Sebastijana Horvata in koprodukciji SSG s Kraljevim pozorištem Zetski dom iz Cetinja ter festivalom Ex Ponto iz Ljubljane. Uprizoritev se bo ukvarjala s spornim italijanskim filmom Srce v breznu o fojbah, ki je Slovane prikazal kot pobesnelo ljudstvo z vzhoda. V izhodišču so ustvarjalci želeli pritegniti v koprodukcijo tudi kako italijansko gledališče, a slednje ostaja vprašljivo, čeprav se zamisli še nismo povsem odrekli.

V Mali dvorani SSG bomo z že pripravljenega repertoarja predstavili slovensko praizvedbo sproščene in prijetne odrske novitete sodobnega katalonskega dramatika Jordija Galcerana Burundanga v režiji gostujoče splitske režiserke Nenni Delmestre. Na mojo pobudo bomo v koprodukciji z ljubljansko SNG Dramo ambientalno uprizorili slovensko praizvedbo rekonstrukcije življenja slovenske družine Petra Handkeja Še vedno vihar v režiji Ivice Buljana. Zaradi izjemne kakovosti Handkejevega besedila in posebne zamejske situacije sem sklenila, da se ta uprizoritev, ki jo je prvotno samostojno pripravljala SNG Drama, kratko malo mora odigrati tudi na tržaškem odru. Iz Trsta bosta v skupni postavitvi sodelovala dva igralca, kar bo lahko zelo dragoceno in verjamem, da tudi vredno.

Na pobudo pomočnika Danijela Malalana in v dogovoru s tržaškim režiserjem Igorjem Pisonom bomo za uprizarjanje na prostem dodatno pripravili še glasbeno-gledališki 'songspiel' Bertolta Brechta in skladatelja Kurta Weilla Mahagonny.

In kakšne so vaše nadaljnje ambicije, ki jih boste sicer lahko bolj otipljivo predstavili šele v predlogu repertoarja SSG za naslednjo sezono (2013/2014)?

Treba je zlasti nadaljevati in širiti odpiranje tega gledališča v italijanski kulturni prostor. Ne vem, ali nam bo to uspelo že v naslednji sezoni, vsekakor pa mislim, da bi morali v nadaljevanju v koprodukciji s kakim italijanskim gledališčem ustvariti resen skupen odrski projekt. Seveda mora SSG vztrajati pri zavezanosti matični slovenski skupnosti, ki je majhna in včasih tudi staromodna. Toda zavedati se je treba, da se s skupnostjo med Slovenci identificirajo le tradicionalisti.

Mlajši ljudje tudi v tej skupnosti preprosto želijo živeti bolj osvobojeno od nacionalnih stereotipov in prav tem bi se želela približati z našo ponudbo. Po drugi strani SSG ne more zanemariti podeželskega zaledja. Prepričana sem, da je vsem omenjenim zahtevam mogoče streči sočasno, komplementarno in vzajemno.

Kaj pa bo SSG v repertoarnem razmerju do slovenskega gledališkega prostora v matični državi in še posebej do sosed- njih gledališč v Kopru in Novi Gorici?

V tržaškem okolju obstajajo različne tradicije in paradigme, s katerimi se velja ukvarjati. Absolutno pa hočem, da bo vse, kar bomo postavljali na oder, v komunikaciji s širšim kulturnim prostorom. Delovanje na lastnem izročilu naj nam daje moč za nadaljnje odpiranje in lažje komuniciranje z drugimi. Sodelovanje med tremi poklicnimi primorskimi gledališči je dobro in hvale vredno ter pravzaprav tudi nujno, a ne sme postati ekskluzivno in edino.

Vam je upravni svet SSG pred prevzemom pristojnosti naložil kake programske usmeritve?

Ne. Z odločitvijo zame so člani izrazili mnenje, da ne bi hoteli nadaljevati poti v pretirano ljudskost ali celo domačijskost, saj zadnji poskus repertoarnega preobrata k ljudskosti ni prinesel pričakovanih rezultatov. Kar zadeva program gostovanj, bo nespremenjen obstal tudi naprej.