Dragan Živadinov: »Leta 2045 bodo na odru samo še abstraktni objekti«

Premiera petdesetletne predstave Noordung: 1995–2045 režiserja Dragana Živadinova je bila 20. aprila 1995, na Hitlerjev­ rojstni dan. Živadinov je prepričan, da lahko madež na tem datumu odstranimo le, če ga zamenjamo z drugim pomembnim dogodkom, denimo petdesetletno predstavo.

V pogovoru je režiser spregovoril predvsem o tem, kaj je predstava v dvajsetih letih omogočila in kaj jo še čaka. Gre za vprašanje, ki je pri Živadinovu eksistencialnega­ pomena, saj zadeva bistvo umetnosti.

Dvajset let je minilo od premiere v Festivalni dvorani, pred desetimi leti pa je bila v Zvezdnem mestu prva ponovitev. To je dolga doba. Začniva pri tem, kar je njena specifika, namreč, da je postavljena v čas oziroma da je trajanje, izginevanje, ki pride s potekanjem časa, vpisano v telo predstave.

Tako je, pri tej predstavi je ključna njena metoda, čeprav ta ni sama sebi namen. Gre za to, da igralce, ki v desetletnih intervalih od ene do druge ponovitve preminejo, nadomestimo s substituti, njihov tekst pa, če je preminila ženska, nadomestimo z melodijo, in z ritmom, če je umrl moški.

Vsak igralec ima maketo, ki je nastala leta 1995, in ko umre, zgradimo substitut, tj. biotransmiter, ki igralca­ ali igralko nadomešča na Zemlji. V vesolju bo vsakega od igralcev nadomeščal poseben satelit, umbot (to so sateliti, ki oddajajo informacije o posamičnem gledalcu). Leta 2045, ob zadnji ponovitvi predstave, ko bo vsa zasedba preminila, bom kot petinosemdesetletnik umetniške satelite – umbote – peljal v orbito in jih namestil okoli Zemlje.

Kakšna je pravzaprav narava teh satelitov?

To je sintetični homo sapiens, rečemo mu syntapiens. V vesolje bo namreč oddajal igralčevo ali igralkino biografijo, biologijo in biomehaniko (to je govorica telesa, ki se jo da s sodobnimi tehnologijami tudi zajeti). Na Zemlji bo torej namesto igralca ostal biotransmiter, v orbiti pa bo njen ali njegov syntapiens.

V zadnjih dvajsetih letih ste izgubili­ igralko Mileno Grm. V predstavi bo zdaj njen del ­nadomestila melodija?

Tako je, in to fascinantna melodija. Kar sem doživel na vajah, je pretresljivo. Prav tako bo Mileno Grm v predstavi nadomeščal biotransmiter, ki sta ga zasnovala Dunja in Janez Zupančič in je res remek delo. Moram poudariti, da je bila Milena Grm ena izmed odličnic slovenskega teatra in teatra nasploh. Spomnim se, da sem jo kot enajstletni deček gledal na odru in me je absolutno prevzela. Ne pozabimo, da je igrala v kultni predstavi Ljubiše Ristića Missa in A-minor, pa tudi v teatru Tomaža Pandurja.

Vaša predstava torej s časom izginja, bledi.

Ne, nikakor ne bledi. Res je, da bo prvotna zastavitev predstave do leta 2045 izginila. Tekst bodo nadomestili ritmi in melodije. Leta 2045 bodo na odru samo še abstraktni objekti, torej štirinajst biotransmiterjev in štirinajst umetniških satelitov, pripravljenih za pot do orbite. Na teh satelitih bodo, kot rečeno, zbrane informacije vsakega iz zasedbe, ki jo bo satelit transmitiral na Zemljo in v globino vesolja.

Preden se lotiva vseh implikacij izginevajoče predstave, bi vas povprašala po njeni vsebini – uprizarjate dramo Ljubezen in država Vladimirja Stojsavljevića. Za kaj gre v njej?

To predstavo sem na akademiji postavljal kot diplomsko predstavo, pa je bila prepovedana. Potem sem jo delal v Slovenskem mladinskem gledališču in nato kot petdesetletno predstavo. Prva ponovitev je bila leta 2005 v Zvezdnem mestu, pred nekaj leti pa v SNG Drama kot dramska struktura v razmerju do Richarda III.

Zgodba Ljubezni in države je takšna: puritanci pripravljajo državni udar proti angleški kraljici Elizabeti. Ta ima svoje ovaduhe v gledališču – vsa umetnost je namreč nadzorovana –, tako da ona ve za udar. Ker je premetena, pusti, da uporniki ali izdajalci, zdaj zbrani na kupu, začnejo izvajati svoj načrt, tako da jih lahko v enem mahu vse uniči. Drama se konča tako, da Elizabeta povabi Shakespeara na pogovor o pomembnih rečeh – umetnosti in državi.

Če se zdaj vrneva k vaši izginevajoči predstavi, k temu, da se vsakemu igralcu poklonite tako, da vse njegove karakteristike zadržite v trajnem spominu, v tej gesti verjetno ne gre za nostalgijo?

Nikakor ne, nostalgija je telo romantike 19. stoletja, sam pa že od nekdaj stremim k temu, kako teater, ki je antropomorfna umetnost, napraviti povsem abstrakten. Ljubezen in država je predstava umiranja, izginjanja shakespearjanske, artaudovske in brechtovske strukture. Vsi trije bodo sicer še naprej živeli v spominu, zame pa je abstrakcija­ tisto absolutno. Te poti k čisto abstraktnemu teatru ne bi mogel opraviti brez Dunje Zupančič in Mihe Turšiča.

Zakaj je za vas abstrakcija tako pomembna? Zakaj je bolj pomembna od figuralike, antropomorfnosti?

Marcel Duchamp bi rekel, da ena ni boljša ali slabša od druge. V umetnosti obstaja razvoj in Duchamp pravi, da obstaja umetnost, ki je blizu resnici, in umetnost, ki je oddaljena od resnice.

Abstrakcija je torej bliže resnici? To zveni kar pretenciozno.

Seveda ni pretenciozno. Meni se upirajo rekonstrukcije človeškega.

Zakaj?

Ne zato, ker ne bi imel rad ljudi, tudi ne zato, ker se mi človeško ne bi zdelo lepo, ampak zato, ker kot morfolog, oblikoslovec, vidim, da je človeško slab koncept. Poglejte samo noge, prste na njih, o katerih se zdi, da so tam le za glivice. Človeško ima toliko anomalij.

Sicer ne razumem, zakaj bi bila ideja razvoja umetnosti problematična. Pračlovek, ki je v Altamiri narisal jelena, ga je oponašal. Gre za oponašalno nalogo umetnosti. Temu rečemo ikona. Freska je že televizijski program – tu imamo zgodbo. Freska se lahko zgodi v hramu in z njo dobimo ime avtorja, ki potem potuje skozi čas. Nato vstopimo v emancipirano sliko, ki je velika kot vrata. Večje slike od vrat ni, saj mora viseti v notranjščini, da bi se ohranil njen pigment. In tako naprej do teleslike, pri kateri gre za to, da neko podobo oddaš, nekdo na drugi strani pa jo zna prebrati in sestaviti. Takšne slike ne moreš imeti v Altamiri. V umetnosti obstaja razvoj in v tem smislu tudi sodobne umetnosti danes ni več. Abstrakcija je največ, je najbolj izpopolnjena stilska formacija v celotni liniji tega razvoja umetnosti. Abstrakciji, ki se sicer rodi v začetku 20. stoletja, ne moremo ubežati.

Vaš ultimativni cilj je torej čisto abstraktna predstava leta 2045. Lahko bi rekli, da je z vidika ideala­ abstrakcije čas na vaši strani. Ljudje v času umirajo, izginjajo iz predstave, za vašo vizijo abstraktnega gledališča, ki vpiše sledi celotne ekipe v trajanje, pa je čas prijatelj.

To časovno operacijo vidim kot poetsko na eni strani in konceptualno na drugi. Poesis umetnine zadeva umetnikovo občutljivost za drugo občutljivost, to je gledalčevo. On prisostvuje, se poistoveti, njegova občutljivost se vznemiri. Konceptualna operacija pa pomeni, da gledalcu spodmakneš tla pod nogami, da mu spremeniš pogled na svet.

Predstava poteka v Kulturnem središču evropskih vesoljskih tehnologij (Ksevt) v Vitanju. Prav zadnje dni se v medijih pojavljajo dvomi o primernosti lokacije za to stavbo, po drugi strani dvomi o njenih širših učinkih na razvoj turizma v regiji, tretji ga vidijo kot še en finančni problem občine in države.

Naj za začetek povem, da je v dveh letih in pol, odkar je objekt odprt, imel šestdeset tisoč obiskovalcev. Če vprašate druge galerije in muzeje po Sloveniji, še posebej v manjših mestih in krajih, vam bodo povedali, da je to visoka številka. To število kaže tudi na to, da je Ksevt kategorično na pravem mestu.

Kar zadeva druge očitke, bi rekel, da sem res že sit hipokrizije okoli Ksevta. Ko se hočejo razni akterji pred tujimi državniki, diplomati in novinarji pohvaliti, jih usmerijo v Ksevt kot zakladnico nacionalnih dosežkov v vesoljski znanosti in umetnosti. Ko pa bi bilo treba omogočati to nacionalno bogastvo, se začnejo postavljati vprašanja o smiselnosti tega objekta. Skratka: umetnost, država in vstaja puritancev.