Tiskane izdaje
Roman Galjot je bil po Petintridesetih stopinjah (1974) drugi roman Draga Jančarja. Pisati ga je začel med prestajanjem zaporne kazni leta 1975, na katero je bil obsojen zaradi političnih razlogov, izšel pa je tri leta pozneje.
V njegovem komaj dobro začetem literarnem opusu predstavlja Galjot prvo izrazito literarno dejanje, ki je sprožilo močan odmev tako med bralstvom kot kritiki, doživel je številne ponatise ter bil do danes preveden v več kot deset jezikov.
Tisto, kar je manj znano, pa je, da je leta 1979 pisatelj in dramatik Tone Partljič del Galjota priredil za Mali oder mariborske Drame. Uprizoritev, ki je nosila naslov Sojenje Johanu Oto, sicer glavnemu junaku romana, je režiral Janez Jemec. Premiera je bila 11. aprila 1979 in velja za prvo odrsko uprizoritev kakega Jančarjevega dela. Pisatelj je bil takrat star 31 let.
V naslednjih skoraj štirih desetletjih so bila Jančarjeva dela doslej v slovenskih gledališčih – sledeč podatkom Slovenskega gledališkega inštituta – uprizorjena še devetnajstkrat. Največkrat in morda z največ odmeva njegova drama Veliki briljantni valček, leta 1985 dvakrat in sicer v mariborski (režija Peter Veček) in ljubljanski Drami (Zvone Šedlbauer), ter po enkrat leta 2012 (koprodukcija ljubljanske in mariborske Drame v režiji Diega de Bree) in leta 2013 (v Mestnem gledališču ljubljanskem Ira Ratej).
Trikrat je bila uprizorjena njegova drama Zalezujoč Godota, prvič leta 1989 v ljubljanski Drami (Marko Sosič), zunaj institucionalnih okvirov jo je leta 1995 režiral Marjan Bevk ter nazadnje v Mariboru leta 2000 Vinko Möderndorfer.
Največkrat se je Jančarjevih besedil lotil režiser Zvone Šedlbauer, poleg Velikega briljantnega valčka še prve uprizoritve Disidenta Arnoža in njegovih v ljubljanski Drami leta 1982, prav tam tudi Dedalusa leta 1988 ter dvajset let pozneje v Mestnem gledališču ljubljanskem Lahke konjenice.
Jančar je sicer napisal osem dram in dve dramski priredbi, dramatiziral pa je tudi dva svoja romana in sicer Severni sij, ki ga je leta 2005 v Mariboru režiral Mile Korun, ter roman Katarina, pav in jezuit, ki ga je na oder ljubljanske drame postavil Janez Pipan, sicer tudi režiser prve uprizoritve Jančarjeve drame Klementov padec leta 1988 v Mestnem gledališču ljubljanskem.
Režiser Diego de Brea se s tokratno uprizoritvijo Disidenta Arnoža in njegovih po Velikem briljantnem valčku z Jančarjem srečuje drugič. Skupaj pa gre za tretjo uprizoritev te drame, ki je bila premierno izvedena leta 1982 v ljubljanski Drami (Šedlbauer) ter drugič dve leti pozneje v Mariboru v režiji Aleša Jana.
Zadnje napisano Jančarjevo besedilo za gledališče – Niha ura tiha – je leta 2008, prav tako v ljubljanski Drami, režiral Edvard Miler. Zanimivo morda še je, da kakega Jančarjevega dela glede na dostopne podatke nikoli niso uprizorili v Slovenskem mladinskem gledališču ter Prešernovem gledališču Kranj.
