Eduard Miler: »Gledališče je samo na posodo. Za nekaj časa«

Upor igralcev proti umetniškemu koordinatorju Eduardu­ ­Milerju na tržaški ulici Petronio, kjer domuje Slovensko stalno gledališče, se je končal­ po tihem. Igralci so sredi julija­ podpisali pogodbe, ki so bile tudi povod za njihovo nezadovoljstvo in javno akcijo, v kateri so svojemu šefu očitali marsikaj.
Miler danes pravi, da se o gledališču vsaj govori. Počasi bodo začeli sezono, v kateri bo v ospredju zmedeni posameznik današnjega časa.

Shakespeare bi rekel, veliko hrupa za nič?

Veliko hrupa so naredili tisti, ki si lastijo gledališče, in veliko škode je bilo storjene prav na dan razgrnitve programa za prihodnjo sezono, ko se je začel boj za vsakega novega abonenta. Za tako hudo kršitev še nisem slišal. Najbolj me moti laž, da sem hotel uničiti ansambel. Naslovljena je bila tudi na slovensko kulturno ministrstvo, čeprav tam vedo, da se že dve leti borim za šest dodatnih igralcev, ki bi okrepili ansambel.

Kakšne pogodbe so zdaj podpisali igralci?

Kot jih določa italijanska zakonodaja. Torej za čas študija in post­produkcije. Trije igralci imajo pogodbe za šest mesecev, preostali za devet. Enemu od treh igralcev, ki ima zdaj šestmesečno pogodbo, jo bomo lahko ponudili tudi za daljše obdobje, toda šele po podpisu pogodbe z mednarodno koprodukcijo, načrtovano ob koncu sezone. Takih pogodb bo tudi v naslednjem obdobju več, glede na to, da bo Reka leta 2018 evropska kulturna prestolnica, da mesti Koper in Benetke pripravljata več evropskih projektov, da je čedalje večje zanimanje italijanskih gledališč za skupne predstave itd.

O zelo nizkih udarcih igralcev moram priznati, da sem jih pričakoval, saj so natančna kopija tistega, kar smo že videli in slišali v zadnjih letih. Škoda je seveda velika, posebno sebi so najbolj škodovali, saj je zdaj vsem jasno, da je njihov apel pravzaprav klic na pomoč samo zato, da si zagotovijo čim daljšo zaposlitev v SSG.

Ampak svoji režiji von Horvátha ste se kljub temu odpovedali. To se zdi kot užaljenost.

Tudi pri Sofoklejevi Antigoni, ki je koprodukcija s SNG Drama Ljubljana, ne bi rad več delal z njimi.

Kako si to predstavljate?

Delati predstavo je nekaj popolnoma drugačnega, kot samo sodelovati s kolegi. Ustvarjalni proces pri predstavi je, vsaj pri meni, zelo intimna zadeva. Potrebno je medsebojno zaupanje. Brez dobrega kolektivnega dela mi ne uspe dokončati predstave, zato je bolje, da delo dokonča nekdo drug.

Se samo zdi, da je bilo SSG nekoč močnejša kulturna hiša?

Res je bilo. Posebej podprto od slovenske republike v Jugoslaviji. Želja je bila obdržati močno kulturno središče Slovencev v Italiji ... To so bili dobri časi, ne samo za tržaško gledališče. Zdaj je vse drugače. Nova evropska država nima vizije ne poguma, da bi uresničila ideje, ki jih je začrtal moj predhodnik Marko Sosič o tem, kako naj danes deluje gledališče v Trstu. So pa tukaj še druge kulturne dejavnosti, prav tako pomembne, ki so medijsko spregledane v matični državi.

To kulturno središče ni bilo deležno prave podpore že ob nastanku slovenske države, zato se stavba sesuva, nima sredstev niti za najelementarnejše službe. Deluje zaradi močnih štirih žensk, ki držijo vse skupaj, tudi kot čistilke, če je treba. Tudi italijanska skupnost je zelo naklonjena naši kulturni dejavnosti, morda še nikoli tako. Vse to, pa tudi uspešnost naših predstav, me dela optimističnega za prihodnost SSG. Prav v Trstu bi lahko preizkusili nov model pravega evropskega gledališča, ne nacionalnega, temveč odprtega ...

Kdo je vaše občinstvo, komu igrate, s kom se umetniško ­povezujete?

Trenutno smo umetniško kar uspešni, ne samo v slovenskem prostoru, temveč tudi v Italiji. S kar dvema predstavama bomo oktobra prisotni na Borštnikovem srečanju , vedno več je koprodukcij, kar je tudi zahteva italijanskega kulturnega ministrstva. Tudi dvojezičnih predstav je vse več, abonenti Rossettija obiskujejo svoje predstave v naši dvorani in obratno, njihovi igralci so zasedeni v naših predstavah, enostavno smo se tesno povezali na različnih področjih.

Zelo so me osrečili Igor Pison, Igor Zobin, Patrizia Jurinčič in Daniel Dan Malalan z nenavadno predstavo Dogodek v mestecu Gogi, ki si jo bomo lahko ogledali tudi na Borštniku. Da ne omenjam izvrstne Ismene v interpretaciji Nikle Petruške Panizon, pa Peera Gynta, koprodukcije z MGL ...

Ko ste prišli v Trst, ste dejali, da je treba zaščititi gledališče. Kaj ste mislili s tem?

Pred tem, da gledališče ni last posameznikov, ki so tam in nameravajo ostati tam do upokojitve, temveč, kot večkrat poudarjam, je na posodo, za nekaj časa. Tukaj mislim izključno umetniško ekipo, tehnično osebje ima druge ­zakonitosti.

Gledalci me stalno opozarjajo, da bi radi videli nove obraze na odru, da so se naveličali desetletje gledati isti ansambel, da že vnaprej vedo, kako bo igralec kaj odigral. Tudi gledalca moram na neki način zaščititi. Da ne govorim o tem, kako navdušeni so bili nad gostovanjem Radka Poliča v Hlapcih in drugih gostov, ki jih je zdaj vedno več.

Na neki način se slovenski kulturni sistem zrcali tudi v SSG; stalni igralci do upokojitve.

Včasih se mi zdi, da imamo odlično gledališče, obnašamo pa se kot v najhujši provinci. Zato vedno rečem, operativa mora biti stalna, umetniške ekipe pa se morajo menjavati. In to ni samo režiser, ampak tudi dramaturginja, scenograf, kostumografi. Gledališče vendar združuje vse umetnosti. Dokler tega ne bo, bomo imeli vedno iste probleme. Da bodo ljudje doštudirali in čakali na cesti, da se tisti notri upokojijo. Vprašajte Igorja Samoborja, Diano Koloini in druge, koga so lahko pripeljali s sabo. Nikogar! Ker so bila mesta že ­zapolnjena.

Toda Trst je v Italiji, tam pa je drugačen sistem.

Mi smo med dvema ekstremoma, državo, ki še ni spremenila socialističnega sistema, in državo, ki je uničila svoje gledališče pred 25 leti. Imamo pa zraven Avstrijce, Nemce, ki imajo fantastičen sistem, v katerem se gledališča in umetniške ekipe menjajo, odgovornost pa nosi tisti, ki da denar. Ne pa da v Novi Gorici minister za kulturo dvigne roko in potrdi gospo, ki se je ukvarjala z amatersko kulturo. Kako je to mogoče?

V nekem dozorelem okolju bi bilo drugače. Gledališka javnost pa očitno ne premore solidarnosti, saj če bi se zanimala za kakovostno vodenje gledališč, bi se ob nedopustnih rečeh oglasila. Ko so Primoža Beblerja metali iz Gorice in je gledališče prevzel kamerman, ki ni imel pojma o gledališču, se prav tako ni oglasil nihče. Sploh se ne ve več, kaj vse je Bebler naredil na Primorskem poletnem festivalu, ali v Novi Gorici ali pozneje v Trstu!

Kdo bi moral voditi gledališča?

Močne gledališke osebnosti s pomočjo uspešnih operativnih sodelavcev. Razpisi so ena sama neumnost, to lahko velja v drugih institucijah, ne pa v teatru. Enostavno se povabi najkvalitetnejšega in se mu omogoči, da s svojo ekipo dobi maksimalno umetniško svobodo. Ne pa da z vedno novimi zakoni in omejitvami rešujemo probleme, ki nastanejo.

Najbolj kulturno razvite države nudijo gledališča najuspešnejšim gledališčnikom brez diplome. Še tako kaotičnemu umetniškemu vodji ne bo uspelo finančno ogroziti institucije, ker ta področja vodijo drugi. Da o tem, kdo bo pri nas vodil nekatera gledališča, odločajo operativni direktorji ali drugi iskalci služb, je katastrofalno. Res, čudim se kolegom, da ne dvignejo glasu. Kdo bo umetniško vodil eno od treh nacionalnih hiš, pri nas odloča trenutni kulturni minister. Pika! In za opravljeno delo bo na koncu odgovarjal on sam, ne pa zdaj, ko se vsi skrivajo v nekakšnih svetovih in ni nihče za nič odgovoren. Nasploh o teatru razglablja vedno več »strokovnjakov«, ki se ljubiteljsko ukvarjajo z njim.

V kaj verjamete v gledališču?

Verjamem v sposobnost kolektivnega ustvarjanja. Moraš biti dober organizator, spoštovati druge, jim dati manevrski prostor. Tisti, ki je samo »on«, je pogorel. V nekem trenutku smo vsi odvisni drug od drugega. En napačen kostum lahko podre vse. Na koncu je sicer videti, da smo egomani, ampak to še malo ni res.

V čem je skrivnost vaše dolgoletne delovne in zasebne naveze z dramaturginjo Žanino Mirčevsko?

Ker je na nekaterih področjih veliko močnejša od mene, mi je v veliko pomoč. Ne poznam boljšega prirejevalca tekstov od nje. Za razliko od mene je velik garač. Odprti javni spori z njo pa so sploh zelo produktivni ...