Tiskane izdaje
Režiser Michał Borczuch, dramaturg in avtor priredbe besedila Tomasz Śpiewak, kostumografinja in scenografinja Dorota Nawrot in glasbenik ter skladatelj Bartosz Dziadosz so poljski del gledališke ekipe, ki je na povabilo Slovenskega mladinskega gledališča pripravila uprizoritev - kot ji pravi sodobna teatrologija - »ne več drame« ene najintrigantnejših sodobnih pisateljic, nobelovke Elfriede Jelinek, Drame princes (2000-2002).
Za dobro mero gostujoče ekipe pri projektu sodelujeta še srbska performerka in koreografinja, ki že nekaj let živi in dela v Ljubljani, Dragana Alfirević in nizozemska oblikovalka luči ter fotografinja Jacqueline Sobiszewski. Po besedah hišnega dramaturga Tomaža Toporišiča naj bi to bil prvi primer pri nas, da tako rekoč celotna avtorska ekipa prihaja iz tujine. Igralski del je iz ansambla Mladinskega: pet igralk in igralec - Damjana Černe, Maruša Oblak, Janja Majzelj, Daša Doberšek, Anja Novak in Boris Kos.
Ko je 36-letni režiser, rojen v Krakovu, in eden najvidnejših poljskih gledaliških režiserjev mlajše generacije, prejel vabilo Mladinskega, sta se z dramaturgom najprej lotila vprašanja, katero besedilo sploh izbrati, da bo primerno za delo z igralkami, in se odločila za Elfriede Jelinek. Drame princes po režiserjevem mnenju namreč zelo jasno in naravno govorijo o ženskah, v procesu nastajanja predstave pa se je sprva pojavilo veliko težav z razumevanjem besedila. »Najprej smo morali ugotoviti, v katerih jezikih sploh govorimo. Vprašanje jezika je namreč zelo pomembno. Tako smo naleteli na tri probleme.«
Najprej je bil tu problem angleščine, v katerem so se po večini sporazumevali - jezik, ki ni materni jezik nikogar od sodelujočih. Drugi oreh je bilo samo besedilo Elfriede Jelinek, ki je v kontekstu komunikacije z gledalcem, pa tudi igralcem, izjemno zapleteno in zahtevno, saj ga namesto tradicionalnega dialoga sestavljajo polifonični monologi. Tretji problem je bil problem samega gledališkega jezika, torej, kako združiti jezik zelo nekonvencionalne dramske pisave z jezikom odra. Uprizoritev po režiserjevih besedah združuje vse te tri ravni v eno.
Napol mitologizirani ženski liki
Zanimivo je, da režiser in dramaturg avtoričine mnogokrat tudi zelo avtobiografske pisave nista gledala s feministične perspektive. Ta se jima je zdela neproduktivna, zato sta jo pustila ob strani. Bolj pomembno se jima je zdelo vprašanje, kdo je pisateljica Elfriede Jelinek oziroma kako se oblikuje njeno pisanje - »kako se iz nečesa, kar se zdi ob prvem branju kaos, izluščijo pomeni«.
Izhodišče uprizoritve je tako, kot pravi režiser v pogovoru za gledališki list, zlagoma postala prav Elfriede Jelinek kot avtorica. »Zamišljala sva si avtorico, ki v posebnih okoliščinah razmišlja o človeških bitjih.« V Dramah princes so »napol mitologizirani ženski liki« večglasno stesani iz pravljičnega in resničnega sveta, bodisi da gre za Sneguljčico ali Trnuljčico bodisi za umetnice, kot sta bili Sylvia Plath in Ingeborg Bachmann, ali ženski, ki ju je konstruiral medijski svet, Jacqueline Onassis in princesa Diana.
Iz samega besedila bi bilo po režiserjevem mnenju sicer zlahka narediti feministično izjavo ali celo manifest, zbirko hitro razumljivih teznih in plakatnih figur. A po njegovem mnenju je pomembnejše preprosto vprašanje, kako je Elfriede Jelinek kot pisateljica, ženska, o kateri vemo zelo veliko, sploh izbrala osebe za svoje igre in začela pisati o njih. Potem pa se jima je z dramaturgom vse bolj zdelo, da je veliko bolj intrigantno skozi njene like vstopati prek problematike čisto navadnih, vsakdanjih žensk in ne prek feminističnih plakatov. Zato sta prišla do zaključka, da je produktivneje v šestih zgodbah Dram princes ugledati zgodbo o eni sami ženski. S tem izhodiščem sta prišla v Ljubljano.
Ženskam ne prizanaša
Vedela sta, da bo proces dela z igralkami in igralcem prinesel nove dimenzije dialoga z avtorico, zato sta »namerno pustila odprt prostor za nove interpretacije«. Režiserja je v procesu dela zanimal tako zasebni svet igralk kot njihovo razumevanje besedila. Šele na podlagi tega je sčasoma razdelil vloge. A to še ne pomeni, da so ustvarjalci Elfriede Jelinek na kakršenkoli način dopisovali. Prej to, da je besedilo začelo »delovati kot posebne vrste povečevalno steklo, s katerim gledamo na igralke«. Dodajmo, da ta povečava pri Elfriede Jelinek ženskam nikakor ne prizanaša, ali kot je na predstavitvi uprizoritve dejala ena izmed igralk, Anja Novak: »Tu gre za žensko krutost do same sebe - vsak prizor in lik se ukvarjata z neko senco sadizma.« Ali drugače: Elfriede Jelinek ženskam ne prizanaša. Njihovega problema ne vidi v moških, ampak v njih samih. Igralke bodo po režiserjevih besedah tako »v samem središču predstave, toda ne kot dive, ampak kot točke opazovanja zgodbe Elfriede Jelinek«.
Celotno besedilo je v prevodu Urške P. Černe, Anje Uršič, Sandre Baumgartner-Naylor, Lučke Jenčič in Amalije Maček z naslovom Smrt in deklica I-V leta 2004 izšlo pri Mohorjevi družbi v Celovcu. (Ženja Leiler)
Kdo se boji Elfriede Jelinek in njenih princes?
Pa naj še kdo reče, da dramatika v 21. stoletju nima več subverzivne moči. Ko sem brskal po medmrežju, da bi študentkam in študentom AGRFT predstavil kaj svežega o novih dramskih pisavah avstrijske Nobelove nagrajenke Elfriede Jelinek, sem v britanskem časopisu The Guardian naletel na članek, ki me je dobesedno vrgel na tla. Naslov se glasi takole: Poljski minister poskuša prepovedati igre Nobelove nagrajenke zaradi njihove pornografskosti.
Najprej sem pomislil, da gre za dramatizacijo njenega antipornografskega romana Naslada, potem pa ugotovil, da gre za njeno s Schubertovo glasbo navdihnjeno knjigo (ne več) dram Smrt in deklica, podnaslovljeno Drame princes. Knjigo petih zgodb o šestih »originalnih« in »novodobnih« princesah, ki je doživela prvo slovensko izvedbo in superlativne kritike v Prešernovem gledališču Kranj (režija Ivica Buljan), danes pa bo v SMG ponovno uprizorjena, tokrat - ali je to res naključje - v režiji »malega princa« sodobnega poljskega gledališča Michała Borczucha.
Skozi škandal poljske desne kulturne politike, ki hoče v 21. stoletju prepovedati igro Nobelove nagrajenke, stavek Heinerja Müllerja, velikega maga nemške dramatike in gledališča 20. stoletja: »To, kar me zanima v tekstih Elfriede Jelinek, je prav odpor, ki ga izvajajo do gledališča v stanju, v katerem je«, izzveni že kar politično. Dramsko pisavo Elfriede Jelinek očitno lahko (tako kot na Poljskem) neka vlada razume kot odpornico ne samo proti tradicionalnemu gledališču, ampak kar javni morali. Tako Elfriede Jelinek postane upornica tako rekoč na vseh področjih. Na romanesknem, na področju dramatike. In pa na političnem: upornica proti katolicizmu in njegovi dvojni morali.
Kaj je v njenih tekstih pornografskega?
In kaj moti poljsko politiko in javno moralo pri Elfriede Jelinek? Minister za kulturo Piotr Gliński je na predvečer premiere v javnem pismu zapisal, da gledališče, ki je subvencionirano iz javnih sredstev, nikakor ne more uprizarjati »čiste pornografije v polnem in dobesednem pomenu te besede«. Kaj bi lahko bilo v teh tekstih pornografskega, ne razloži. Se mu zdi očitno problematična že sama avtorica kot feministična pisateljica? Ga moti to, da njeni teksti - tako kot teksti Krausa, Canettija, Bernharda in Handkeja - vedno parodirajo enega ali nekaj podtekstov? Da ustvarja tekste za gledališče, ki je v temeljnem nasprotju s klasičnim, meščanskim pojmovanjem odrskih umetnosti?
Elfriede Jelinek zapiše: »Če se gledališču le ne bom dokončno odpovedala, bi si želela ustvarjati neko drugo gledališče: pobegniti pred gledališčem, ki se mi je do pred kratkim gabilo, in želim si, da bi mi sledilo.« Že od svoje prve drame Kaj se je zgodilo, ko je Nora zapustila moža ali Stebri družbe (1979), nadaljevanja zgodbe Ibsenove Nore, se avtorica s stopnjujočo se radikalnostjo loteva iskanja nove pisave za gledališče nove dobe. Ustvarja »govorne ploskve«, ki nadomeščajo dramsko dejanje in dialog ter združujejo inovativnost v obliki in radikalno politično angažiranost v vsebini. Večina njenih zadnjih dramskih besedil, na primer V Alpah, Bambiland, Delo in Babel, se ukvarja z izrazito aktualnimi dogodki: smučarsko tragedijo v Kaprunu, vojno v Iraku, Heiderjem in neonacizmom. Sopostavlja globoko s trivialnim, človeška čustva z oblačenjem in modo. Vrednote so večinoma potržene, izpraznjene. Na njihovo mesto stopata televizija in marketing. Življenje in smrt postaneta velik zaslon, za katerim je praznina, nič.
Smrt in deklica I-V, zbirka kratkih »dramskih« besedil, ki so nastajala v obdobju petih let, uteleša vse značilnosti pisave Elfriede Jelinek zadnjih dveh desetletij. Te drame princes (kot jih podnaslavlja avtorica) skozi parafraze, drzne avtorske predelave in konstrukte »zlorabljajo« zgodbe resničnih in pravljičnih princes: Sneguljčice, Trnuljčice, Rozamunde, Jackie Kennedy, dveh »samomorilskih« velikih pesnic 20. stoletja, Sylvie Plath in Ingeborg Bachmann. Dodajajo jim avtoričino lucidno razmišljanje o šesti preminuli princesi: Lady Diani in njenem pogrebu. Vse kot izgovor za avtoričino obračunavanje s samo seboj in svetom, ki je očarljivo v svoji težki berljivosti in neuprizorljivosti: »Knjige so situacije stvari in situacija je vedno skrivnostna in bo vedno bolj skrivnostna.«
Elfriede Jelinek je avtorica, ki nas vedno znova preseneča. Ob njej ne moremo ostati hladni. Pa čeprav včasih sploh ne vemo, v kakšnem svetu smo se znašli ob branju ali gledanju. Tako kot pripovedovalka zgodbe o Jackie Kennedy: »Jaz sem in nisem. Jaz sem tudi neke vrste vampir. Mrtva sem, a ne bom nikoli umrla.«
Mitologizirana narava postfeminizma
Zvrst pravljice (podobno kot pred njo britanska pisateljica in dramatičarka Angela Carter v sedemdesetih letih 20. stoletja s knjigo kratke proze Bloody Chamber in nekaj igrami) dekonstruira tako, da do nerazpoznavnosti spremeni njeno formo. Kot to natančno izpostavi Anna Zimmer: »Revizije ikoničnih zgodb, ki jih izvede Elfriede Jelinek v kvintetu, dokazujejo, da tudi danes na videz uspešne ženske nikakor ni nujno, da živijo dovršena življenja ter tako razgalijo mitologizirano naravo postfeminizma.« Tako nas, že zdavnaj odrasle bralce in gledalce, Elfriede Jelinek pripravi do tega, da zgodbe, o morali katerih se nam je zdelo, da smo jo jasno in glasno slišali in razumeli že, ko smo odraščali, premislimo na novo. Prisili nas, da postanemo emancipirani bralci in gledalci.
Če se Elfriede Jelinek zelo rada igra z nadidentifikacijo s problematičnimi, mačističnimi žanri, od pop do pornografskih vsebin, tokrat uporabi nekaj drugega: tradicionalnim zgodbam (oziroma novodobnim barthesovskim mitom, kot sta Lady Di in Jackie Kennedy), ki si jih je izposodila, spodmakne formo in avtoritarno ideologijo, od katere se zdi, da so neločljive. Ko pove zgodbe na novo, na novo postavi s spolom določene parametre teh zgodb.
In kaj je morala njene literature za postdemokratično in postfeministično dobo? Da so norme današnjega časa še vedno produkt moških in patriarhalnega sistema, ženske pa velikokrat zvedene zgolj na biološkost? Da se postfeministke motijo in da se stvari za spola niso zares docela spremenile?
Takole pravi Elfriede Jelinek: »Dejansko je danes še slabše, kot je bilo v času, ko je še obstajalo pričakovanje, prepričanje, optimizem, da se je treba samo dovolj vztrajno boriti in stvari se bodo spremenile. Danes so nas prisilili v to, da se počutimo kot histerična stara baba, ki vztrajno vpije, pa tudi če to sploh ne pomaga več.« (Tomaž Toporišič, dramaturg v SMG)
