Eksplozija: od odpadkov 
do odpadnikov

Naj se sliši še tako obrabljeno, a ko se v slovenski butični gledališki areni pojavijo novi izvajalski obrazi, je to svežina prav posebne vrste. Ustvarjalci projekta Eksplozija sicer niso vsi igralski debitanti, a kot kolektiv prav gotovo delujejo kot vitalen, predvsem pa še ne popisan list.

Uprizoritev v koprodukciji Gledališča Glej in Mesta žensk je nastala v okviru Glejevih Miniaturk in je eksperimentalni nanos začela že na začetku procesne faze; idejna snovalka Barbara Kapelj Osredkar (več kot občuten je tudi njen estetsko likovni domet uprizoritve) je namreč zasedbo izbrala z avdicijo in se s tem gotovo tvegano podala na nepredvidljivo pot. Janka Bončeva, Inga Ulokina, Gorka Berden, Jelena Rusjan, Helena Božič, Mario Dragojević, Nataša Kos Križmančič, Mitja Lovše in Sara Sajovec Knežević – kot skupek entuziastov (v najbolj žlahtnem pomenu besede) – so uprizoritev uspeli sestaviti v zgledno formo, pri čemer je vsekakor treba upoštevati, da so tekstovno gradivo prispevali sami in (najbrž) tudi iz osebnih izkušenj; zabrisana verodostojnost zadnjih je umestna in pade na plodna tla dvoumnosti.

Čeprav zasnovan kot intimne izpovedi, njihov popis občutljivih življenjskih zalomov ne zdrsne na raven terapevtskega objokovanja, temveč se pretehtano zadrži na ravni, ki še ostaja toliko univerzalna, da sproži nit morebitne širše identifikacije. Svet razcefranih misli in čustev, kjer se joče in vriska o tegobah in uspehih, je svet vseh nas, tako rekoč inspirativno izsrkan »z ulice« (kakor bi pregovorno in na prvi mah porekli tudi za držo in koncept same zasedbe).

Nastopajoči se zavežejo z besedo, gibom, glasbo, petjem, kakofonija je neizogibna, je že skoraj nepregledna, brbotajoča in hektična. Tekstovno krpanko individualno in razdelano suvajo v ritmu stopnjevanih eksplozivnih drobcev, jih suvereno frcajo v avditorij in z njimi izrisujejo fragment sodobne družbe, ki se sesuva pod težo preobremenjenosti, nuje po popolnosti, samote in izgubljenosti.

V eni sapi so banalni in ekskluzivni; prvo zato, ker njihove »resnice« večinoma že poznamo, ekskluzivni zato, ker nas prisilijo, da se ob njih ustavimo, razmislimo in se opredelimo. Skratka, ljudje kot odpad(ni)ki in angeli. Včasih izmenjaje, drugič oboje hkrati, največkrat pa predvsem negotovi in zato jezni, užaljeni in »tragično« navdihnjeni. In takrat se poje soul, nažiga kitaro, zaletava v zid in pesni stališča.

Najprej nabita in udarno razsvetljenska se uprizoritev nato razpusti v manj artikulirano sanjavo tavanje in precej poljubno naravnano nebesedno parafraziranje duševnih stanj, na koncu pa se znova nasloni in vrne na predhodno ognjevito izvedbeno govorico. Kljub številnim jedkim eksplozivnim delcem do finalne eksplozije v senzacionalni meri ne pride. Navsezadnje: ta svet tako ali tako krojijo predvsem življenjske zgodbe z odprtimi konci in izmaknjenimi vrhunci.