Tiskane izdaje
Grška mitologija, Ovidove interpretacije, britanska vzvišenost in ironija, brodvejska lahkotnost in predvsem prastara želja, da bi lahko ljudi oblikovali po svojih željah, vse to je Pigmalion. Muzikal My Fair Lady te elemente sicer predstavi v lahkotni, celo zabavni interpretaciji, ki pa kljub temu zadrži oris vseh intimnih in družbenih premis, ki jih ta fenomen predstavlja.
Fantazma ciprskega kiparja Pigmaliona je pač univerzalen odraz težnje, da bi posameznike ali – kar je še zlasti značilno za preteklo stoletje – celotno družbo ukrojili po svojih merah, pri tem pa se mnogokrat ne izbira sredstev.
Umetniške interpretacije segajo od slikarskih del, še zlasti v renesesansi in v krogu prerafaelitov, številnih novel, romanov in pesmi (kjer se mit poljubno transformira od Frankensteina Marry Shelley in Slike Doriana Graya Oscarja Wildea do del Isaaca Asimova), vse tja do opere in baleta, računalniški strokovnjak Joseph Weizenbaum pa je svoj program umetne inteligence poimenoval Eliza.
Konec: romanca
Seveda po osrednjem liku iz gledališke igre Pigmalion Georgea Bernarda Shawa, ki je tudi osnova za vrsto gledaliških, filmskih in glasbenih izpeljav v 20. stoletju. Shaw je v svojem znanem sarkastičnem slogu posmehu izpostavil karakteristike vseh družbenih slojev v tedaj še vedno zelo rigidni postviktorijanski Angliji, predvsem pa poskuse nekakšnega družbenega inženiringa, ki naj bi predstavljal most med razredi.
Zaradi različnih okoliščin je bila drama prvič uprizorjena na Dunaju, newyorška in londonska uprizoritev pa sta doživeli izjemen uspeh. Nenazadnje zaradi prirejenega srečnega konca, kateremu je Shaw sicer izrecno nasprotoval, saj je to po njegovem mnenju pomenilo negacijo osrednje poante, vendar je bilo občinstvo, pa tudi kritika, predvsem pa vodstva gledališč odločna, da se mora odnos med Elizo Doolittle in profesorjem Higginsom zaključiti z romanco.
Predloga je kar klicala po filmski uprizoritvi, nenazadnje je bilo potrebno Shawovo dramo za oder posebej prirediti oziroma izpustiti vse tiste prizore, ki so bili v gledališki dvorani neuprizorljivi. Britanska različica iz leta 1938, v kateri sta nastopila Leslie Howard in Wendy Hiller po mnenju mnogih še vedno velja za najbolj prepričljivo filmsko upodobitev teme, pa četudi so kasnejše verzije, predvsem tista z Rexom Harrisonom in Audrey Hepburn, doživele večjo slavo.
Izvirna britanska filmska verzija je postala tudi osnova za muzikal My Fair Lady z glasbo Fredericka Loeweja in z libretom Alana Jaya Lernerja, kar pa se je lahko zgodilo šele po Shawovi smrti, saj pisatelj nikakor ni hotel privoliti, da bi se njegovo dramsko delo »trivializiralo« z glasbeno formo.
Kot opozarja Manica Špendal, se je projekt sprva zdel težko izvedljiv, kajti v Shawovem Pigmalionu nastopa razmeroma malo oseb, pa tudi dramski prizori potekajo brez vmesnih epizod, kar onemogoča vključevanje večjega števila ansambelskih prizorov in manjših vlog.
Vendar sta se nazadnje odločila, da dramska predloga ne zahteva posebne predelave, potreben je bil le prenos oziroma integracija zaodrskega dogajanja na oder, pri tem pa so se ponudile možnosti za večstransko glasbeno-dramaturško oblikovanje, zaključek pa je modificiran tako, da se Eliza, emancipirana in prepričana o svoji moči, vrne k svojemu učitelju.
Eden izmed vrhuncev med pevskimi točkami (čeprav ne tudi glavni hit muzikala) je Higginsova »samska himna« I'm an Ordinary Man, ki s svojo virtuozno besedno igro »Oh, let a woman in your life ...« spominja na najboljše, kar so ustvarili Cole Porter, Lorenz Hart ali Ira Gershwin. Ta nekoliko cinična in šovinistična »himna« je obenem temelj in os, okrog katere se razteza emancipacija Elize od Higginsa.
Iz neizkušene, občasno vulgarne in neprivilegirane ter od muhastega učitelja odvisne ulične prodajalke cvetja se razvije samozavestna in rafinirana ženska, cinični Higgins pa se nenadoma spremeni v odvisneža, ki se je zaljubil v svojo »stvaritev«.
Na vseh svetovnih odrih
Predstava je na Broadwayu postala izjemen hit, saj se je dolgo postavljala z rekordnim številom repriz, saj je bila na programu kar šest let, doživela je skoraj tri tisoč uprizoritev, skoraj identične številke pa so zabeležili tudi v londonskem West Endu. Številni glasbeni kritiki so to glasbenogledališko delo označili za »popoln muzikal«, saj izpolnjuje tako rekoč vse kriterije, ki zagotavljajo njegov uspeh – poleg prepoznavnih in vsakemu ušesu dostopnih melodij se ponaša z všečno zgodbo, zbadljivo, a lahkotno družbeno kritiko ter s komičnimi liki in situacijami, s katerimi se občinstvo lahko vedno znova poistoveti. My Fair Lady je v naslednjih desetletjih doživela še vrsto novih uprizoritev na različnih svetovnih odrih in tudi letos naj bi v Londonu na oder postavili že osmo različico.
Pri nas smo nekoliko bolj skromni, je pa to v Mariboru že druga uprizoritev muzikala My Fair Lady. Prvič so ga uprizorili v sezoni 1990/1991 v režiji Vlada Štefančića, scenografka in kostumografka pa je bila Vlasta Hegedušić. Tokratna zasedba je seveda povsem drugačna, edini, ki se pojavlja v obeh inačicah četrt stoletja kasneje je dirigent Simon Robinson.
Režijski koncept je tokrat pripravil režiser Paul-Émile Fourny, ki je tudi direktor Opere in gledališča Metz Métropole, nov je tudi prevod, ki je delo Roka Vilčnika, scenografija je delo Marka Japlja, kostumografija pa Luca Dall'Alpija. Po besedah snovalcev predstave se tudi tokrat obeta v Jaki Jurgcem kot profesorjem Higginsom ter Valentino Čuden in Elviro Hasanagić kot Elizo Doolittle v osrednjih vlogah.
