Enrico Luttmann: Absurd mi je všeč

Pred premiero komedije Sen je avtor spregovoril o svojem opusu, Trstu in telenovelah.

Objavljeno
08. september 2012 11.39
SLOVENIJA LJUBLJANA 06.09.2012 ENRICO LUTTMANN ITALIJANSKI DRAMATIK FOTO:ROMAN SIPIC/DELO
Marjana Hanc, Kranj
Marjana Hanc, Kranj
»Na vprašanje, kaj je umetnost, v resnici ne znam odgovoriti.­ Čeprav v umetniškem delu, ki si ga ogledujemo, ne vidimo smisla, vseeno ni dovolj reči: všeč mi je ali ni mi všeč. Če prebudi v nas vprašanja in si ustvarimo mnenje, ima umetniško delo smisel,« je pred sobotno premiero v Prešernovem gledališču v Kranju dejal avtor absurdne komedije Sen Enrico Luttmann, eden vidnejših italijanskih dramatikov in scenaristov­ srednje generacije.

Lahkotno spregovorite o zelo resnih stvareh. Delo Sen, s podnaslovom Delirij v enem dejanju, ste napisali leta 1998, uprizorjen je bil najprej v Trstu. Bi po štirinajstih letih, upoštevajoč nova spoznanja, izkušnje in družbene spremembe, napisali kaj drugače?

Nikoli se nisem vprašal o tem. Zadeva se od takrat ni veliko spremenila. Besedilo je sestavljeno iz vprašanj in ta so večno ista.

Vaš humor kritiki imenujejo absurdni. Takšni so seveda odnosi med ljudmi, takšen je odnos do umetnosti. Prebrala sem kritiko, da je le malo takih umetniških del, kot je Sen, ki se nevarno približa tezi, da je ­umetnost navaden blef.

Ja, to je res. Življenje samo je absurdno. Zdi se, da nič več ni smiselno, toda v tem kaosu so tudi možnosti ustvariti nekaj novega. Zato mi je absurd všeč.

Rojeni ste v Trstu, zdaj že nekaj časa živite v Rimu. Vas to, da ste Tržačan, opredeljuje? Kje vidite morebitno prednost pred drugimi italijanskimi dramatiki?

To, da sem Tržačan, sem dojel šele, ko sem se preselil v italijansko prestolnico. Prej sem živel že v drugih mestih, igralstvo sem, denimo, študiral v Milanu. Vendar se s temi vprašanji nisem ukvarjal, ker sem bil premlad. Zdaj pa mislim, da sta moj humorizem in sarkazem nekaj globoko tržaškega. Pred dvema letoma in lani sem pisal dela za Stalno gledališče La Contrada v Trstu v narečju, v tržaščini, in šele takrat sem dojel, kako zelo pomemben je zame ta tržaški aspekt ... Ne vem, ali imam prednosti pred drugimi italijanskimi dramatiki. Sem, kar sem. Vzemite me takšnega, kot sem!

Ste avtor osmih dramskih besedil. Pišete tudi epizode za telenovele, zaradi česar ste spremenili tudi slog pisanja za gledališče.

Kadar v Italiji pišeš telenovele, običajno skleneš enoletno ali dveletno pogodbo. Pri nastanku telenovel sem sodeloval v različnih fazah, včasih sem bil dialogist, včasih sem pisal zgodbe. Delo je podobno kot v tovarni, razdeljeno je na sektorje, vsak prispeva delček. Potem šefi odločijo, kaj je dobro in kaj ne, kako se bo razvijalo v prihodnje.

S čim se v zadnjem času ukvarjate? Ali upate oziroma načrtujete, da bi iz tega nastalo kaj večjega?

Pred kratkim sem napisal drami Za žensko in Družinske skrivnosti. Druga govori o odnosu med sinom in bolno materjo in je komedija ter popolnoma drugačna od Sna, ker je veliko bolj realistična. Enako kakor Sen pa neposredno nagovarja občinstvo. Ta četrta stena odra mi namreč ves čas dela probleme. Želim si jo porušiti in to je močnejše od mene. Družinske skrivnosti bodo predvidoma uprizorjene leta 2014.

V Trstu ste odigrali eno od vlog na uprizoritvi, in sicer skupaj s poznejšim prevajalcem tega dela v slovenščino, igralcem Jankom Petrovcem. Ta je besedilo lani predstavil vodji umetniškega oddelka Prešernovega gledališča Marinki Poštrak in ta ga je uvrstila v repertoar. Boste tudi v Kranju stopili na oder?

Nikakor. V slovenščini ne bi mogel nastopiti ... V Trstu je bilo pač tako, da eden od igralcev v naslednji sezoni ni mogel več igrati. Režiser Marco Casazza je poznal Petrovca in ga leta 2002 povabil k predstavi. Ponavadi je tako, da se iz kriznih trenutkov in naključij rodijo dolga prijateljstva. Tako je prišlo do prevoda in tega, da zdaj Sen uprizarjajo v Kranju in sem zdaj tu.

Igralci Prešernovega gledališča so z vajami za Sen pričeli že aprila in takrat ste bili tudi vi navzoči. Ste jim dali napotke?

Ne, tega nikoli ne počnem. Seveda sem se takrat pogovarjal z režiserko Matejo Koležnik in igralci ter jim govoril o svojem besedilu. Ne drznem si dajati napotkov, saj si želim, da bi bili ustvarjalci svobodni v tem, kar počnejo. V šali rad rečem: Jaz sem svoje delo opravil, zdaj ste na vrsti vi.