Fabre: Rešila me je lepota, to je moja droga

»Slab igralec sem,« priznava Jan Fabre. V vsem ostalem pa je odličen. Kot risar, slikar, kipar, pisec, avtor instalacij in performansov, koreograf, dizajner, gledališki in celo operni režiser. Čeprav je na intervju zamudil nekaj minut, ne deluje zvezdniško. V življenju je več noči prebedel kot prespal in še vedno ga zanima vse – od možnosti slikanja z menstrualno krvjo do skrivnosti insektov.

Knjiga mladostnih razmišljanj Nočni zapiski , ki je pravkar izšla v slovenščini, razkriva skoraj brezmejno zaupanje v lasten ustvarjalni genij.

Če bi danes srečal mladega Jana Fabra, bi ga sesul. (smeh) Verjetno je potrebna določena stopnja arogance in prepričanje, da si mlad genij, da realiziraš stvari, ki si jih zastaviš. Nekatere zadeve se mi zdijo danes zgrešene, številne pa so ostale nespremenjene, odnos do umetnosti ali lepote na primer. Letos jeseni bo nastal film o mojih zgodnjih projektih in nekatere bom ponovno poustvaril, kar bo pri štiriinpetdesetih zanimiva izkušnja in izziv. Pri nekaterih so me namreč aretirali, pri drugih sem pristal v bolnišnici.

Vaši performansi so bili vedno na robu, vendar je bila meja jasno postavljena, da niso pustili trajnih posledic.

Spoštujem svoje telo in ga imam rad. Nikoli ne bi naredil nečesa, kar bi ga poškodovalo, še manj so mi blizu performansi, pri katerih se umetniki igrajo z življenjem. Naše telo je čudovito in preveč ljubim lepoto, da bi jo uničeval.

Odprta improvizacija ter izjemna natančnost in disciplina sta vaša zaščitna znaka v gledališču, kar se zdi izključujoče.

Disciplina ne izključuje užitka igralcev v predstavi. Nasprotno, uživam v tem, kar počnem, in tudi igralce učim, da uživajo v tem, kar počnejo. Na odru sem res diktator, igralec se mora gibati po natančno določeni shemi, kjer ni odstopanja. Ko je predstava pripravljena, je na vrsti improvizacija. Umetniška plat se lahko razvije šele, ko je formalna plat izpiljena. Včasih imajo novi igralci s tem težave, moja naloga je, da v njih prebudim instinkt, ki jih vodi.

Zapisali ste, da umetnik ne sme imeti preveč talenta, sicer se izgubi v formalizmu.

Geniji po navadi nimajo talenta, prav tako je veliko povprečnežev zelo inteligentnih. Instinkt in intuicija štejeta največ.

Tukaj so pomembni vplivi staršev. Iz vaših zapiskov je razvidno, da ste imeli z očetom in mamo izredno odprt odnos, prav zabavna je epizoda, ko se je mama hotela preseliti k vam, ker oče en teden ni hotel spati z njo.

Postavil sem jo pred vrata (smeh). Oče in mama sta najpomembnejša inspiracija v mojem življenju, bila sta čudovit par, oče je bil reven, mama iz bogate meščanske družine, vendar je bilo njuno razmerje zelo strastno. Mama mi je vcepila ljubezen do jezikov; ko sem bil majhen, mi je prevajala pesmi Georgesa Brassensa in Jacquesa Brela, oče me je vodil v muzeje, kjer sem kopiral Rubensove slike, in v živalski vrt, kjer sem skiciral živali in ljudi, naučil me je osnov anatomije ... Predvsem sta mi dala neizmeren občutek svobode ter pogum za raziskovanje neznanega.

Včeraj ste bili v New Yorku, jutri boste v Parizu. Kakšen izziv je pripraviti projekt v Mariboru?

Razmišljanje, da so velike metropole bolj vznemirljive od manjših mest, se mi zdi preživeto. Povsem vseeno mi je, ali pripravim razstavo Mariboru ali v Tokiu, ker je senzibilno občinstvo danes povsod, denar pa me ne zanima.

Na vabilo sem se odzval, ker so me povabili ljudje, ki jih cenim, še zlasti mi je všeč stara stavba galerije, kjer razstava diha v tradicionalnem okolju, tudi v gledališču sem se takoj odločil za manjšo staro dvorano, tako imenovano bonboniero, ki se mi zdi najprimernejše prizorišče za moje projekte. Ne prenesem sodobne arhitekture muzejev, galerij in gledališč, velikokrat potrebujem tišino, da lahko komuniciram z občinstvom, in te moderne stavbe enostavno ne premorejo tišine, poleg tega vsak v njih uprizorjen projekt avtomatično dobi status spektakla.

Znana je vaša izjava, da ste imeli izbiro biti gangster ali umetnik. Med obema je tudi nekaj vzporednic, denimo distanca do zunanjega sveta ter oblikovanje lastnih pravil, po katerih delujeta.

Rojen sem bil v zelo revnem delu Antwerpna, odraščal sem na ulicah, kjer so vladale tolpe, kar nekajkrat sem bil aretiran. Na srečo sem zelo dobro obvladal klasično risbo in sem se lahko izvlekel. Res je nekaj vzporednic med gangsterjem in umetnikom, kar zadeva mene, je to pogum za tveganje, pogum narediti nekaj, kar ni dovoljeno ali je celo prepovedano, in nenazadnje tudi kodeks časti. Morda sem tudi zato tako nepredvidljiv, ni me mogoče uvrstiti v predalček, sem nekakšen samotni jezdec. Je pa še ena vzporednica, tudi jaz sem tako kot kriminalci venomer na begu, četudi se včasih pustim ujeti, denimo v najdražjo evropsko ječo, v pariški Louvre. Vendar si ne bil želel romantizirati gangsterstva, kar nekaj prijateljev je pristalo med njimi in moram reči, da imajo zelo žalostno življenje.

V en predalček vas je vendarle mogoče uvrstiti, sodite med tiste, ki vsako stvar počnejo z izjemno strastjo.

Življenje je osupljivo, zato ga sprejemam z vso strastjo, ki jo premorem. Uživam v ustvarjanju, uživam, ko ustvarjajo drugi. Kar nekaj prijateljev ima težave, le stežka kaj spravijo na papir, na platno, na oder, jaz moram biti ves čas v gibanju, iz mene bruhajo ideje, imam se za sodobnega mistika, ki vedno raziskuje in improvizira. Še najraje se primerjam z jazz glasbenikom, ki se nikoli ne loči od inštrumenta, tudi jaz ga imam vedno pri sebi, če nič drugega, cele noči pišem in rišem.

Pravzaprav imate srečo, da ste odraščali na ulici pred pol stoletja, danes bi takšnega hiperaktivnega otroka verjetno poslali k psihologu, da bi vas poskušal umiriti in spraviti v klasične tirnice.

Bil sem tako hiperaktiven, da sem že pri desetih začel jemati pomirjevala in uspavalne tablete, saj me je mučila kronična nespečnost. 
S tem imam težave tudi zdaj, vendar tablet ne jemljem več. Nadomestilo sem našel v umetnosti, rešila me je lepota, to je moja droga.

Ki se stalno spreminja. Pri izbiri medijev si ne postavljate omejitev, morda se zdi še najbolj presenetljiv angažma v operah.

Vedno izbiram medij, ki mi najbolj odgovarja. Enkrat rišem, drugič pišem, pa spet režiram, delam kipe ali pa vse te artefakte združim. Opera se mi zdi precej težavno področje, ker najbolj reflektira sistem in denar, ki se pretaka v njem. 
V očeh opernih pevcev in pevk velikokrat vidim le odsev evrov in dolarjev. Tudi sam sem včasih v depresiji, ampak mi prijatelji in kolegi dajejo moč. Pri pisanju gledališkega teksta imam pogosto v mislih igralke ali igralce, ki bodo realizirali like, to je zame velika inspiracija.

Tudi v mariborskem gledališču so nekateri igralci potihem računali na sodelovanje pri projektu.

Lani sem imel avdicijo v Zagrebu, prišlo je veliko igralcev iz regije, mislim, da jih je bilo okoli tristo, nekaj tudi iz Slovenije, res pa sem med vso to množico izbral le enega. Z jugovzhodno Evropo sem povezan od sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja, včasih ne potujemo zaradi krajev, temveč zaradi ljudi, sem prihajam predvsem zaradi njih. Za Evropsko prestolnico kulture sem se odločil pripraviti solo projekt s plesalcem Antonyjem Rizzijem Droge so me obdržale pri življenju.

Temi sta aids in homoseksualnost, ki se ne zdita več posebej provokativni, oboje je skoraj rutinska družbena tema.

Z Rizzijem sodelujem že dvajset let, naredila sva veliko projektov, pred petimi leti mi je predlagal, da bi naredila predstavo o njegovi bolezni in predvsem načinih spopadanja z njo. Prosil sem ga, naj začne zbirati nalepke svojih zdravil in vsa ta leta mi jih je pošiljal, iz česar se je postopoma razvila zamisel o dovoljenih in nedovoljenih drogah ter odvisnostih, ki nam pomagajo preživeti.

Kar zadeva toleriranje aidsa in homoseksualnosti, se mi zdi, da so se v zadnjih dvajsetih letih razmere drastično poslabšale, in to zaradi ponovnega vzpona konservativizma na eni in razmaha islamističnega ekstremizma na drugi strani. Bolniki z aidsom so še vedno stigmatizirani, homoseksualci pa denimo v Bruslju, ki je prestolnica Evrope, ne smejo v vse mestne četrti, če nočejo tvegati udarcev, celo v najbolj tolerantnem Amsterdamu so se okoliščine spremenile. Vendar predstava Droge so me obdržale pri življenju ni zgolj tragična, govori tudi o poželenju in spolnosti, o strasti do plesa in o zavestni odločitvi, da dinamiziramo svoje aktivnosti s pomočjo drog.

'Človek je pasiven, droga je aktivna,' pravi Rizzi in čeprav se s tem ne strinjam, saj imamo vsi možnost izbire, se je treba sprijazniti, da ima vsak svojo odvisnost. Ta nas strukturira, nam daje iztočnice in temeljne življenjske smernice. Marsikdo je odvisen od dovoljenih drog, tablete so postale nekakšna umetniška dela 21. stoletja, ready made, ki ga konzumiramo dnevno. Tako rekoč jemo umetnost.

Trideset let ste na umetniški sceni. Imate občutek, da je angažirana umetnost s svojim poslanstvom in vplivom ­pomemben faktor?

Če ne bi mislil tako, bi danes končal svojo umetniško pot. Morda se na prvi pogled ne zdi tako, vendar se umetnost ne ukvarja toliko s preteklostjo in sedanjostjo kot s prihodnostjo in tukaj je njen vpliv zelo velik. Verjamem, da lahko spremenim stvari. V slogu Prometeja ljudem prinašam ogenj in spoznanje, pri tem pa postajam vedno mlajši. Na performansu z Marino Abramović sem z njeno krvjo na steno napisal: Potrebuješ celo življenje, da postaneš mlad umetnik. Jan Fabre

Foto Tadej Regent »Verjamem, da lahko spremenim stvari. V slogu Prometeja ljudem prinašam ogenj in spoznanje, pri tem pa postajam vedno mlajši,« je Jan Fabre slikovito predstavil pomen angažirane umetnosti. Foto Tadej Regent