Faust gre iz nebes skozi svet v pekel

Pred premiero Pandurjevega Fausta v Križankah smo se pogovarjali s poznavalko te tragedije Seto Knop.

pon, 21.09.2015, 06:00

Pred nocojšnjo premiero­ Fausta­ v koprodukciji SNG ­Drama in Festivala Ljubljana­ smo za duhovno pomoč in predpripravo postavili nekaj­ vprašanj odlični poznavalki Goethejeve tragedije Seti Knop s komparativističnega oddelka Filozofske fakultete v Ljubljani.

Seta Knop je za vprašanja o Faustu­ več kot pravi naslov, nekdanja urednica za leksikografijo in prevodno humanistiko pri Cankarjevi založbi, ki že desetletje in pol vodi knjižnico oddelka za primerjalno književnost in literarno teorijo na Filozofski fakulteti v Ljubljani, je leta 2010 doktorirala. Disertacija je leto kasneje izšla z naslovom Od doktorja do mojstra: razvoj faustovskega motiva v evropski ­književnosti.

Faust je, kot po definiciji velja za klasična dela, tako neznansko­ kompleksen, prepoln za interpretacijo odprtih zastavkov univerzalne narave. Kaj lahko v zadnji dve stoletji izdatno interpretiranem kanonskem besedilu, kot je Faust, vidimo danes, kateri poudarki se zdijo bolj aktualni od drugih? Je morda intrigantna človekova nezmožnost doseči nekakšen banalen satori? In za kakšno ceno?

Goethe se je kot zelo natančen seizmograf dotaknil bistvenih problemov svojega časa, ki so tudi problemi današnjega časa, torej modernega časa, časa po razsvetljenstvu, časa po Kantovi zapovedi Drzni si vedeti, ki je bila izrečena konec 18. stoletja.

Hkrati se naš čas od Goethejevega razlikuje v tem, da mi že vemo za ceno, ki jo plačujemo za našo neskončno željo po spoznanju. Ravno Goethejev Faust­ je to željo legitimiral, vemo, da so bili prejšnji Fausti pogubljeni, spomnimo se 16. stoletja, ljudske igre Faust Christopherja Marlowa, vedoželjnost je bila še kaznovana s čisto klasično pogubo.

Goethejev Faust je prvi odrešeni Faust, a vendar je, če lahko tako rečem, odrešen samo napol, še Goethe sam ni vedel, kaj naj bi počel s svojim junakom. Vemo, da je Fausta pisal vse življenje, povedal je celo, da bi ga najraje napol odrešil in napol pogubil, ker je napol kriv in napol nedolžen in je vanj vpeta ta temeljna dvojnost, hkrati se tu nasploh kaže tudi Goethejev­ dvojni odnos do napredka, ki ga je privlačil, a se je tudi zavedal njegovih stranpoti.

Dovolite vprašanje, ki od Welt­literatur zavija v teater: Tomaž Pandur je v dveh doslejšnjih Faustih, leta 1990 v mariborski Drami in lani v madridskem Centru­ Dramático Nacional, stavil na spektakelskost. Lahko bi pričakovali, da bo podobno intoniral tudi zdajšnjega Fausta. Kaj lahko takemu pristopu ostane nedostopno, kaj lahko spregleda?

Ponavadi pričakujemo dva pola, če je na eni strani spektakel, so na drugi intima, notranji vzgibi duše. V Faustu je veliko tega drugega. Nisem posvečena v postopek nastajanja te predstave, a kolikor vem, bo precejšen poudarek na prvem delu, kjer imamo intimno človeško tragedijo: tu je ostareli Faust, ki še nikoli ni čutil življenja – bil je pač učenjak in je zaprt v sobo ves čas jalovo študiral vse mogoče – in zdaj prvič dobi možnost zaživeti kot človek iz krvi in mesa in mu spet polje kri po žilah ... in smo že pri tematiki ljubezni, ki osmišlja življenje.

Iz drugega dela, kolikor vem, predstava jemlje gradivo s konca, ko pride na vrsto Faustov veliki projekt stvarjenja kolonije svobodnih ljudi, s svobodnim ljudstvom sredi svobodnih tal, pravi avtor, kar vse lahko z današnjo vednostjo interpretiramo v luči kolonializma, imperializma in vseh zgrešenih projektov razsvetljenstva, ki so pripeljali človeka na stranpot.

Dva poudarka, torej, najprej tako imenovani mali svet, potem veliki svet, ko gre Faust ven, ko deluje in ko na primer odkrije denar (sodobne finančne malverzacije so nam znane), tu je še stvarjenje umetnega človeka, humunkula, torej smo blizu genetskega inženiringa, pa napoved atomske bombe (za Oppenheimerja vemo, da je ob odkritju atomske bombe povedal, da so fiziki spoznali greh) in še veliko ključnih sodobnih problemov bi se našlo. Sam Goethe je dogajalni tok Fausta – kljub Faustovi odrešitvi na koncu – opisal kot iz nebes skozi svet v pekel.

Interpretacije – tudi umetniške – faustovskega motiva gredo v različne smeri, od splošno razumljivih in logičnih – dobro in zlo, kazen in odpuščanje, laž in resnica, delovanje in letargija, slehernikovo hlepenje po samorealizaciji in nagnjenost k pohlepu – do prefinjenih in čudaških. Katere so imele večji vpliv?

Interpretacij je ogromno, enako veliko upodobitev motiva. Od začetne glorifikacije Fausta po izidu se je odnos spreminjal, 20. stoletje je postreglo z negativnim odnosom do lika, nenadoma ni bil več veliki konstruktor prihodnosti, ampak destruktor.

Zanimivo je videti odnos do Fausta po drugi svetovni vojni v Nemčiji oziroma Nemčijah: Zahodna, ki se je prebijala skozi denacifikacijo, ga je vzela v precep, Vzhodna, ki je bila ravno 'svobodna' (socialistična) družba sredi svobodnih tal, pa ga je imela zelo v čislih, predsednik Walter Ulbricht je vedel svetovati, da bi bilo treba Fausta brati skupaj z Marxom in Engelsom, ve se tudi, da so hlepeli po vzhodnonemškem Faustu.

Ne vidijo pa vsi v Faustu nedotakljivega, kanoniziranega velikega teksta, feministke se obregajo tako rekoč ob vse v njem, zlasti seveda ob Marjetko. Če pogledamo zelo shematično z moralnega stališča: kaj je sploh naredil Faust v prvem delu?

Zapeljal mladoletnico, štirinajstletnico, ubil njeno mamo, v dvoboju ubil njenega brata, bil odgovoren za njen detomor in na koncu za njeno smrt. Strinjali se boste, to ni ravno neka pozitivna bilanca. Pa tudi drugi del v luči nove logike razsvetljenstva, prenagljenosti, neučakanosti, ki se je danes sprevrgla tako v okoljsko kot finančno in druge krize, ne ponuja zelo plodnih nastavkov.

Recepcija Fausta v umetniških delih je zelo raznolika, vem, da obstaja ameriški Faust, ki na koncu strmi v gobasti oblak po eksploziji atomske bombe in kriči Več luči! Precej interpretacij je zelo beckettovskih, bolj zazrtih v konec sveta kot v prihodnost.

V disertaciji, objavljeni pred nekaj leti, ste pregledali razvoj faustovskega motiva v evropski književnosti, seveda tudi njegovo recepcijo, torej to, kako so se z mitom hranili sodobni teoretiki in kakšni izzivi so ob njem prišli na misel umetnikom. Se motim, da je motiv veliko laže našel pot v literaturo kot na primer v teater, še najbolj pa kot odlična filozofska kost za glodanje?

Zagotovo. Filozofi so se pečali s Faustom z različnih gledišč, pri nas premalo prevajani Ernst Bloch se je v Principu upanja precej ukvarjal s Faustom, na odre pa delo ni našlo poti, morda zaradi nenavadne zgradbe, saj se zdi drugi del tako rekoč neuprizorljiv.

V glasbo se je največkrat selil prvi del Fausta, Goethejeva melodramatična zgodba o detomorilki, ki je pravzaprav njegov dodatek k mitu o Faustu. Zanimiv podatek: deset let po izi­du Fausta je Goethe kot dvorni svetnik v Weimarju podpisal smrtno obsodbo nad mlado detomorilko, nad čemer se je potem Thomas Mann, avtor Fausta 20. stoletja, silovito zgražal. Nasploh je problem, da večina bralcev pozna le prvi del Fausta, o drugem, ki je ključen za razumevanje celote, pa ne ve ­veliko.

V napovedih tokratnega Pandurjevega Fausta beremo, da ima hudič mlade, da ni več sam, ampak prihaja z družino. Moramo v tem videti ugotovitev, da sta se zlo in nemoralnost v našem času kritično namnožila? Kakšni so moderni Mefisti?

To je problematično, kot vemo, je Faust vpet v stavo med Bogom in hudičem za Faustovo dušo, prvi pa da že vnaprej Faustu odpustek, češ, dokler išče, vsak greši, in še: Vsak človek, ki ga navdaja le nejasen čut, ve dobro, kod in kam. To so vprašljive izjave, vemo, da je veliko ljudi v zelo dobri veri počelo marsikaj in iz tega se je marsikaj izcimilo.

Kar zadeva Mefista, se mi zdi zelo dobra ideja, da bo nastopil z družino. Mefisto v Faustu je izrazito moderen, res sodoben hudič, v marsičem bolj zanimiv od Fausta. Njegova konverzacija je živahna in inteligentna, on je Faustov zvodnik, animator, marsikdaj ga tudi odvrača od kakih slabih dejanj, namesto Marjetke mu na primer ponuja bolj izkušene ženske ...

Mefisto je zelo nemški hudič, tipična nemška figura. Nedavno sem brala rezultate anket o tem, kako se Nemci identificirajo s Faustom in Mefistom oziroma v katerem od njiju vidijo več nemštva: zahodnjaki vidijo poosebitev nemštva v Mefistu, vzhodnjaki pa še zmeraj pristajajo na Fausta. Ob odsotnosti religioznega okvira, ki je vendarle oklepal Fausta, ima Mefisto po­vsem drugačno vlogo, sami moramo razmišljati o odgovornosti za svoja dejanja.

Vašo knjigo Od doktorja do mojstra je pospremila med bralce ugotovitev, da faustovstvo med drugim presojate v luči zgodovinskih izkušenj 20. stoletja. Kakšno se zdi relevantno branje Fausta danes? Kakšne pogodbe in s kakšnim zlodejem nam pre­ostajajo? Kaj je v tem kontekstu tragičnega?

Tragično je vse, katastrofično je vse. Kaj lahko razberemo? Predvsem lahko vidimo boj med dobrim in zlom, a zgodovina nam danes ne ponuja takih obetov, kot jih še v 19. stoletju, ko se je zdelo še vse mogoče, vse odprto, tako pot do zdravil za vse bolezni in razumno urejenih držav kot do sreče za vsakogar. Vse bo nekoč lepo delovalo, napredovali bomo venomer ... razsvetljenska vera pač, ki sta ji spodmaknili tla obe vojni 20. stoletja in danes ni več mogoča.

Goethe se je zavedal dvojnosti, v Faustu je videl človeka, ki si upa v prepovedano, in človeka, ki na svoji poti povzroča veliko gorja. V začetku 19. stoletja si je v svojem mirnem Weimarju skoval fantastični pojem velociferičnost in je govoril o peklenski hitrosti, s katero se vse dogaja, in da vsak trenutek použiva drugega. Le kaj bi rekel danes? Misel nekega teoretika lepo povzema bistvo Fausta: Kaj je človekov greh? Duhovni nemir. Kaj je človekova odrešitev? Duhovni nemir.

Prijavi sovražni govor